Ne vem, kaj je na tem, vendar mi spomin na Roberta Pešuta, kajpak Magnifica, vedno prikliče tudi Belo krajino in Saša Dragaša - Vrtnarja. Odgovora na vprašanje, zakaj je tako, nimam, najbrž je to kaka zagonetna reminiscenca, ki jih je možgansko deblo polno, največ pa je takih, ki utripajo le kot: zakaj, zakaj, zakaj?
Magnifica se spomnim še iz rane mladosti. Zna biti, da sem ga v poznih osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v resnici kdaj videl z Vrtnarjem, zagotovo pa v novem tisočletju največkrat pri oblikovalskih bratih Miladinovič, s katerimi smo stanovali v isti hiši na Prulah. A to ne vpliva na moj odnos do njegove glasbe, saj ga spremljam že od skupine U'redu naprej, sploh pa njegovo solistično kariero, ki ji je poleg vseh dosedanjih, že skoraj ponarodelih hitov pred kratkim dodal nov album Charlatan de Balkan. Ta preseneča z izvirnostjo, sproščenostjo, besednimi igrami in zanj značilnim melanholičnim balkanskim glasbenim melosom, ki se prepleta z igrivostjo in nonšalanco.
Hiti delujejo kot dobra poezija
»Za zdaj se mi zdi, da smo bolj zanimivi kakor pa uspešni. Za resen globalni uspeh so potrebna velika vlaganja, razumevanje šovbiznisa in predvsem razumevanje okolice. Torej kar nekaj stvari, ki jih tukaj ni. Angleški trg je zame še najmanj pomemben. V angleščini se izražam, ker me to zabava, obenem pa je postala lingua franca in tako razumljiva vsemu svetu, kar je zame zelo pomembno, saj mi razumljivost tekstov omogoča lažjo komunikacijo s publiko, kjer koli že sem,« pravi Magnifico. Resnično ga zaznamujejo izvirna besedila, ki so, čeprav večinoma odpeta v balkanski angleščini, več kot le pasja bombica literarnega ludizma, slenga in besednih skovank, kar je nakazal že v zgodnejših hitih, predvsem v pesmi Hir aj kom hir aj go, ki funkcionira tudi kot dobra poezija. S teksti, ki koketirajo z željo po literarnosti, so poskušali tudi nekateri drugi znani slovenski bendi, sploh Siddharta.
Ne vem natančno, vendar je bil zagotovo kak novinar, ki mi je nekoč rekel, da je Magnifico izjavil, da medijsko pojavljanje zasvoji in je kot droga, zato sem to preveril. Sam sicer menim, da to pri zrelih in ustvarjalnih osebah ne more držati, saj samo ustvarjanje izpolnjuje dovolj, da te mediji ne posrkajo popolnoma v svoj vrtinec, da bi hrepenel po fotografijah in se tresel kakor kak ranjen škorpijon, ko bi viziral svojo podobico v medijih. A Pešut pravi, da ni problema z zasvojenostjo, dokler je to domena estradnikov, umetnikov, ker pri tem ne nastaja nobena škoda, saj so ti ljudje v službi zabave za širše množice. Problem nastane, kadar so s popularnostjo in mediji zasvojeni politiki in gospodarstveniki, saj njihova nečimrnost neposredno vpliva na posameznika in njegovo življenje. Zato se ne gre zmrdovati in kašljati nad marsikaterim slovenskim estradnikom in popevkarjem, ki kar sam pošilja fotografije in promocijske prispevke na različne in raznobarvne medije, tudi tako imenovane resne, kolikor je še tega, kar je že dolgo znano. Ta scena nemara tako tudi funkcionira. Prej se je treba vprašati, zakaj si marsikateri novinar še danes privošči politično navijaštvo, tudi tak z dolgoletnim stažem in izkušnjami. Kako to, da mu še vedno ni jasno, da morebiti s tem dela še večjo reklamo tistemu, ki ga hoče iztepsti z besednim »prakerjem« in ga potem še enkrat popljuvati. Vprašati se je treba, kako cenena je lahko politična nečimrnost na Slovenskem, da si nemara vsak prisklednik k davkoplačevalski skledi omisli še svoje televizije in razne tiskane zloženke – kaj naj drugega napišem – zato, da bi tešil svojo nadutost in mlatil po sovražniku, čeprav od tega nima prav nobene koristi. Kaj še, škodo si dela, pa se tega ne zaveda in je kajpak popolnoma neverodostojen, nezanimiv in infantilen, žalost vriska in slavi uboštvo duha, vsakršne politične barve.
Prijeten, dobrodušen, izobražen in sproščen možakar
No, Pešut se je preizkušal tudi kot filmski igralec in v tem užival (na primer v filmih Stereotip, Kajmak in marmelada, Poker, Porno fim), najbolj pa so mi v spominu ostali njegovi prizori z mlado Tino Gorenjak. Precej zapeljivo je bilo videti, nič kaj afektirano in ponarejeno. V zadnjih letih je med dvema albumoma napisal tudi nekaj filmske glasbe, sploh velja omeniti glasbo za film in nanizanko Montevideo, bog te video!, pri čemer ima prste vmes tudi Dragan Bjelogrlič, kakor pri večini vidnejše sodobne srbske filmske ustvarjalnosti. Ta odmevni film z dodatkom Pešutove glasbe nas je prav spodobno zabaval, verjetno pa ni odveč pripomniti, da je bil Pešutov ded srbski vojak na solunski fronti in mu je vnuk posvetil pesem Pukni zoro, ki jo lahko slišimo na zgoščenki iz tega filma.
Magnifico je temperamenten človek, ki ne dovoli, da bi mu drugi solili pamet, kaj šele, da bi omadeževali njegovo čast ali mu delali krivico. Znani so tudi njegovi možati podvigi z Eme 2002, ko so Sestre z njegovo pesmijo Samo ljubezen odnesle prvo mesto pred objokano Karmen Stavec. Nad tem se je očitno preveč zgražal Patrik Greblo in končalo se je z boksom ali čelnim udarcem, kar niti ni tako pomembno. Boks je Pešut začel vaditi že v vojski in bil zaradi tega prestavljen v norišnico, tako da je služenje vojaškega roka končal z metlo v roki in z diagnozo »neurosis nuclearis«. Primerov z norišnico poznamo iz JLA nešteto, tako smo nekateri kasneje končali na civilnem služenju, drugi pač po kompromisu ali pa v nekakšnih pisarnah in z metlo. Magnificov temperament je prispeval tudi k njegovi prvi resni likovni stvaritvi, saj je na snemanju zadnje plošče Charlatan de Balkan po vročekrvnem prepiranju zaradi umetniških turbulenc med njim in bratom Schatzijem nastal performans.
»Hm, s snemanja zadnje plošče se verjetno najbolj spomnim svojega umetniškega prerekanja s Schatzijem, ko sem z nadčloveško silo zabrisal telefon v bližnji zid, v katerem je tudi ostal zapakiran, kakor da je tam od nekdaj njegovo mesto. Luknjo v steni sem uokviril in spodaj napisal 'neurosis nuclearis', in to je hkrati tudi moje prvo likovno delo,« pravi Pešut, ki ga sicer nosim v spominu kot prijetnega, dobrodušnega, izobraženega in sproščenega možakarja, ki ne drži fige v žepu, kadar stopi med ljudi, in je dobre volje, saj počasti tudi neznance in avanture željne nesrečnike.
