Stvar je v tem, da je vse selfie. Ljudje tudi, ko govorijo o tebi, govorijo o sebi oziroma govorijo o tebi skozi svoje lastne oči. Koncept selfieja neprestano teče. Žal mi je, da so tisti, ki me najmanj marajo, odpovedali sodelovanje.
Med njimi v filmu tako ni nobenega od tistih, ki ste jih oklofutali, jim razbili čeljust...Temu, ki sem mu razbil čeljust, res nisem hotel delati reklame, ker je brezveznik, Pelhan (Sergij, nekdanji minister za kulturo, op. a.) pa je že star in ga nismo hoteli mučiti. Ena ideja je, da se s tem filmom poskušam tudi opravičiti ljudem, ki sem jih prizadel.
Ne pa tudi Branku Šturbeju...Ne, on si je zaslužil pa še plačal sem mu zato, ker jih je dobil.
To potem še vedno ni objektivni avtoportret.Nič ni objektivno na tem svetu. Bistvo filma je biti iskren, se pravi iskreno poskušati govoriti resnico. Poskušati.
Se vam zdi, da so vas ti, ki so nastopali v filmu, predstavili lepše, kot bi se sami?V vsakem primeru bi bilo, če bi o sebi govoril sam, to zelo monotono. Jaz bi v film verjetno prinesel nekaj grenkobe in patetike s svojimi razlagami, zakaj sem kaj naredil, zato se mi sarkazem in cinizem mojih kolegov zdita boljša. Ko so sarkastični in cinični, je v resnici zagotovo šlo za večjo dramo, kot jo predstavljajo. Govorijo na en tak »prime time« način, saj so nam že tako in tako sitnarili, da uporabljajo preveč kletvic. Če bi povedali vse, kar se je zgodilo, bi verjetno moral biti predvajan po enajsti uri zvečer.
Ste bili presenečeni nad čim, kar ste slišali o sebi?Kot ustvarjalec sem si želel, da bi bile stvari čim bolj sočne, v bistvu pa so bili prijazni. Nekateri v dokumentarcu niso hoteli nastopiti.
Kako pa se opravičiti takšnim?Dva, ki sta zavrnila sodelovanje, prideta na projekcijo filma (danes na Festivalu dokumentarnega filma, op. a.).
Torej bo dvorana polna ljudi, ki se jim morate opravičiti?V bistvu se moram opravičiti vsem.
Je Vinci zdaj kaj drugačen od Vincija, preden se je začel opravičevati?Da, ker reagiram enako, ampak se prej opravičim. Nekaj imaš v sebi, kot gumb, na katerega nekdo pritisne in eksplodiraš. Prej se mi ni zdelo vredno niti opravičiti oziroma mi je šele v zadnjem času postalo jasno, da si nekateri vseeno niso zaslužili tega, kar so dobili. Oziroma so to narobe razumeli. Z nekaterimi lahko funkcioniramo tako, da se nekam pošljemo, pa potem nimamo nobenih težav iti na pivo, pri nekaterih pa je tako, da rečeš penis in z njim ne govoriš več do konca življenja.
Snemanje dokumentarca je bilo, če sklepam po vaših zapisih, prava agonija. Ogromno nekih, kot pravite, murphyjev. Je kriv murphy ali vi?Glede na to, da se mi takšne stvari nenehno dogajajo, imam verjetno neko vrv, ki jo vedno vlečem za sabo.
Je odločitev, da greste v Ameriko, do mame, prišla pred filmom ali med snemanjem?Do filma je prišlo čisto naključno. Matjaž Mrak, moj prijatelj in producent, mi je povedal za razpis za portretni dokumentarec in me vprašal, ali poznam koga zanimivega. Pa sem v šali rekel, da, sebe, on pa, da to sploh ni slaba ideja. Načeloma sem mami res zameril, da me je pustila samega, ampak verjetno bi bil, če bi bil z njo, še bolj moten. Ko sem prišel tja, v bistvu nisem našel mame, ampak mogoče eno zanimivo žensko, v vsakem primeru pa ne nekega ideala mame, ki sem ga imel v glavi. Nazadnje sva se videla pred 25 leti, ko sva se sprla in me je vrgla ven, zdaj pa sem ji prišel reč, da je v redu.
Mama je torej prišla v igro po tistem, ko ste se odločili za snemanje dokumentarca?Da, potem sem hotel videti, kaj je pravzaprav pomembnega v mojem življenju. Moje otroštvo, pomanjkanje ljubezni, je iz mene res naredilo nekega težaka, cepetalca.
Se pa skozi svoje otroštvo sprehodite zelo hitro, poleg tega še v tretji osebi...V tretji osebi zato, ker mi je bilo takrat ime Tomaž. Zgodb iz tistega obdobja je ogromno, ampak sem jih hotel na hitro preleteti.
Skratka, vse to se je dogajalo Tomažu, ki ga ni več. Kdaj pa je Tomaž postal Vinci?Ko sem bil star 21 let, tik preden se je rodila Rosa.
Glede na to, da hočete pojasniti, zakaj ste takšni, kot ste, bi v filmu pričakovala več otroštva.Saj vse o tem, kaj pomeni imeti mejno osebnostno motnjo oziroma strukturo, pove psihiater Gorazd Mrevlje. Ljudje z mejno osebnostno motnjo ne odrastejo, niso sposobni videti sebe kot povzročitelja problemov, tako da je velik korak naprej že, da se tega zaveš.
Kar zadeva vaše filme, se vedno najde kdo, ki mu je vaš film všeč, tudi če ni veljal za najboljšega.O, jaz sem pa mislil, da so samo meni. Poker ima recimo svoj klub oboževalcev in je prav kulten. Gypsy Eyes pa ni bil všeč nikomur, niti meni. Takrat so mi Američani dali prebrati enajst scenarijev in so bili vsi zanič. Star sem bil 24, 25 let, kaj bom rekel. Vsi moji štirje filmi so stali manj kot en film Marka Naberšnika. To je tako, kot na koncu rečem: ne moreš naslikati slike, če nimaš olja. Potem pa delaš skice. In ti filmi so bili vsi skica.
V Pokru, ki ste ga omenili, moški žensko ustreli v vagino. Od kod vam ideja za tako kruto sceno?Ustreli jo v vagino in gre naboj tako, da ji eksplodira glava, ker se iz njega dela norca, da je peder. Jaz sem videl veliko brutalnejše mainstream filme, v katerih umre veliko več ljudi na veliko bolj grozne načine. Poglejte resnično življenje in kaj so recimo naredili dekletu moškega, ki je sodeloval pri ropanju sefa SKB: jo pretepli, posilili, z verigo vlekli za avtom in jo pustili.
Če se vrneva k Selfieju, film ni samo opravičilo, ampak način, da pustite svoj odtis – da se zgodbe, trenutki, kot bi rekel Rutger Hauer v Iztrebljevalcu, ne bi izgubile kot solze v dežju. To je, mimogrede, tudi vaš najljubši film. Menda ste ga videli že več desetkrat?Ko je prišel, sem tri tedne vsak dan gledal po tri projekcije v Kinu Union, potem sem ga hodil gledat v Kranj, potem še na Dolgi most... Kolikokrat sem ga potem še videl, ko sem si kupil DVD in ko je prišla izvirna režiserjeva različica filma.
Ste ga videli stokrat?Če ne večkrat. Knjigi Mojster in Margareta in Sto let samote sem bral po najmanj dvakrat ali trikrat na leto. Eden od filmov, ki ga redno gledam, pa je tudi Zadnji tango v Parizu.
Potem je ideja za prizor iz Pokra prišla iz Zadnjega tanga v Parizu in prizora z maslom?Ja, no, če greš v ultimativno ponižanje. Če Balkancu rečeš, da je peder, je to ultimativno ponižanje. Ko mu v Zadnjem tangu v Parizu ona reče, da ga ljubi, je to kar naenkrat drama. Gre za preizkušanje meje. Ljudje z mejno osebnostno motnjo preizkušajo, koliko te ima nekdo rad, in to preizkušajo toliko časa, dokler ne gredo čez mejo.
Zakaj pa Iztrebljevalec?Ta film postavlja ključna vprašanja. Smo res samo spomini? Zakaj smo pravzaprav tu? Po čem se ločimo drug od drugega, kaj šele od živali...
Kaj se z vami dogaja kot z režiserjem igranih celovečercev? Boste posneli še kakšnega?Zdaj imam napisan scenarij z delovnim naslovom Dedek gre na jug. Nima zveze z babico, je pa res, da je model star 75 let in umira za rakom ter gre s prijateljem, oba sta jazz glasbenika, na jug, v Srbijo, kjer je neka njegova ljubezen, vmes pa se zgodi cel kup stvari. Za igralca bi imel Borisa Cavazzo in Vlada Novaka, oba že vesta za to in komaj čakata. Napisan pa imam tudi scenarij za nadaljevanko po Bobrih Janeza Jalna, poleg tega pa že osem let delam scenarij za film po Krstu pri Savici.
Zakaj bi o sebi za zapuščino morali posneti selfie, saj bodo za vami ostali že celovečerni filmi?Vsaka stvar, ki jo delaš, je raziskovanje tega, kaj znaš, česa si se naučil. Simon Popek je napisal, da je to iskrena izpoved o režiserju, ki so se mu odmaknile sanje. In potem je bilo vprašanje, ali verjamete v sanje. Jaz verjamem v tri stvari: ljubezen, iskreno prijateljstvo in sanje, čeprav so se mi vse odmaknile. Ne nehaš verjeti.
In kaj so sanje zdaj?Narediti stvari bolje.
