V tem starodavnem teatru se igralci niso učili vlog po napisanem besedilu, temveč so dialoge na odru sproti improvizirali. A ne kar tako, temveč po danih vzorcih. Vnaprej izoblikovani liki, Pantalone, Arlecchino (Harlekin), Ballanzone…, so bili zaradi svojih prepoznavnih značajev v svojem ravnanju omejeni in predvidljivi. In tudi zato nepopisno smešni.
Primorsko univerzo od ustanovitve dalje poganjajo finančne afere, kadrovske čistke, nepotizmi in nerešljiva osebna nasprotja vplivnih odločevalcev. Za svoj prav se z vsemi sredstvi bojujejo družine – Marušiči, Pišoti… – ali celi klani. Na primer klan tistih, ki podpirajo rektorja, pa naj stori še tako neumnost, in klan onih, ki bi ga utopili v prvem mandraču tudi takrat, ko poskuša zgolj prekrmariti krize, ki jih od ustanovitve dalje generira oblast s svojim mačehovskim odnosom do te univerze. Bojujejo se celo znanstvene discipline – naravoslovci in tehniki versus humanistika in obrnjeno. Služijo pa odvetniki. Velimir Cugmas bi lahko s honorarji obplul svet.
Ko afere zaidejo v medije, so javni dialogi med glavnimi akterji vsakokrat do konca predvidljivi, vsak poslušno igra svojo vlogo. Kdor je v aferi »odpuščeni profesorji« poskušal zgodbo sestaviti na podlagi informacij ene strani, se je nujno uštel. V najboljšem primeru je dobil interesno obarvano polresnico. Za ilustracijo: po spinu profesorske strani je javnost izvedela, da je rektor Marušič z univerze meni nič tebi nič »izključil« 12 uveljavljenih profesorjev, med njimi akademika. Televizijski posnetki presunjenih profesorjev zgodovine, ki jim kurir vroča kuverte z odpovedmi, so pretresli Slovenijo. Skoraj tako kot objokana Sonja Lokar, ko je leta 1990 s slovensko delegacijo zapuščala zadnji kongres ZKJ. Nato je »zaspinala« univerzitetna stran: rektor profesorjev in njihovih zvestih asistentov vendar ni zmetal na cesto, to je laž. Nasprotno, ponudil jim je več zaposlitvenih možnosti, že maja. Lahko bi ostali samo na univerzi ali samo na inštitutu (ZRS) in v tem primeru po avtorskih pogodbah poučevali še eno leto. Sploh pa, je bilo slišati, »odpuščeni« profesorji so se sami odločili, da bodo ostali na odcepljenem inštitutu in da ne bodo več raziskovali na univerzi. Kaj bi torej zdaj radi?! Na ZRS raziskovali, pri nas poučevali? To ne gre; tako je odločil senat in pika.
Še pomnite, kaj je Miloševič zabrusil Sloveniji, ko je ob »odcepitvi« poskušala razdeliti skupno premoženje? »Hočete oditi?! Pa odidite, nič vam ne dolgujemo.« Ne le gospodarski igralci iz Slovenije, tudi oni pravi niso smeli več v Srbijo in srbski ne v Slovenijo, trgale so se stoletne medčloveške in institucionalne vezi.
Prav v tej avtoritarni, mačo, če ne celo vojni logiki je nerešljivi problem primorske univerze. Na njej že od ustanovitve odločajo ljudje, ki jo razumejo kot svojo lastnino, ki se s pomočjo korenčka in palice gredo osebne vojne. Ko bi rektor moral premisliti posledice odločitve, da se s pomočjo izmišljenega »razloga nesposobnosti« znebi 12 delnih plač, raje računa. Obseg dela odslovljenih 12 učiteljev znaša skupaj borih 3,6 polno zaposlenega učitelja, je opozoril. Kaj bi se sekirali torej. Ne uvidijo, da bodo mlado, ranljivo institucijo tako do konca raztrgali. Ne razumejo Salomonove modrosti, kaj šele evropskih standardov visokošolske kakovosti, po katerih je skrb za odličnost kadrov ena glavnih prioritet.
Izbire in stališča prof. Pirjevca so morda komu neljuba, toda njegove reference so odlične, bibliografija zavidljiva. Poučeval je na najuglednejših univerzah Evrope, na padovanski, dunajski, raziskoval v eminentnih svetovnih institucijah. Je tako rekoč utelešenje idej o združevanju slovanske in romanske tradicije. Vsak pameten rektor bi ga povabil na kosilo, mu izkazal čast in našel prav(n)i način, da odpredava svojih 36 ur neposredne pedagoške obveznosti na leto.
Tuje univerze, ki visoko kotirajo na kakovostnih lestvicah, na široko odpirajo vrata vsem, ki imajo študentom kaj povedati. Ni pomembno, od kod prihajajo, pomembno je, kaj jih lahko naučijo. Na mednarodnopravni katedri University College London študentom predavajo sloviti odvetniki, brez habilitacij. Pravo mednarodnih sodišč na primer predava zvezda mednarodnega prava Phillipe Sands, ki ravnokar zastopa Somalijo pred meddržavnim sodiščem v Haagu. Študentje z vsega sveta se vpisujejo (tudi) zaradi njega. Če pa na kakšni univerzi ob vsej skrbi za ugled vendarle izbruhne afera – na Georgetown University je na primer na dan pricurljala sramotna zgodba o tem, kako so leta 1830, da bi poravnali dolgove, na jug prodali nekaj sto sužnjev –, naredijo vse, da čim bolj častno sperejo madež. Na omenjeni univerzi so se opravičili in podelili štipendije vsem potomcem sužnjev. Predvsem pa se visokošolske, pedagoške in raziskovalne inštitucije vsepovsod združujejo, ne razhajajo. V malih državah, ki se hočejo meriti z najboljšimi, je to še trikrat bolj pomembno.
Vse to vemo, a vlada se je odločila za drugačno pot: zeleno luč je prižgala izločanju iz univerz. Pred leti romunizacija univerz ni uspela, bo zdaj marušizacija?
