Toda pri Mooru tega nikoli ne veš, ker zna biti pri izbiri slikovnega »dokaznega« gradiva zelo »selektiven«, včasih pa preprosto manipulantski. To vedo tudi slovenski gledalci, vsaj tisti, ki so videli njegov film Sicko (2007), v katerem je kritično obravnaval ameriški zdravstveni sistem. Ta je tako slab, da bi težko kje našli slabšega. Razen v Sloveniji: in zagledamo prizor, v katerem se zdravnik z ročno žago spravlja nad pacientovo nogo. Neslovenske gledalce tega Moorovega filma je moralo to »dokazno« gradivo šokirati in dokončno prepričati, da je z ameriškim zdravstvenim sistemom res hudo narobe, če je na svetovni lestvici le nekaj mest pred slovenskim, v katerem očitno še ne ločijo med zdravniki in mesarji. Za slovenske gledalce pa je bilo Moorovo »dokazno« gradivo prej zabavno kot šokantno, saj so v tistem zdravniku z žago prepoznali Bojana Emeršiča v popularni televizijski humoristični seriji Naša mala klinika.
V zadnjem Moorovem »komentatorskem« dokumentarcu Koga napasti zdaj? (Where To Invade Next?) pa je »selektivnost« že njegov proklamirani princip. Pravzaprav politični princip. Z ameriško zastavo se odpravi v svet, v nekaj evropskih držav in Tunizijo, da bi »iskal cvetlice in pustil plevel«, se pravi, da bi v posameznih državah pokazal samo tisto, kar je v njih najboljšega, to pa je predvsem tisto, česar v ZDA nimajo, se pravi, da bi plevel pustil doma.
V Italiji imajo delavci tri tedne plačanega dopusta – »Kaj? Pri nas tega ne poznamo!« ‒ in je sploh videti, kot da so več na morju kot v službi; kadar pa so, gredo za dve uri domov na kosilo. V Franciji je v neki osnovni šoli kulinarika del pouka, otroci jedo tako imenitne jedi, da jim gre na bruhanje, ko jim Moore pokaže fotografije tistega, kar jedo njihovi ameriški vrstniki. Slovenija jer predstavljena kot »pravljična dežela«, v kateri je najboljše to, da študentje ne poznajo dolgov, ker imajo brezplačen študij; če pa oblast poskuša uvesti šolnino, protestirajo in zrušijo vlado. Ne smejte se, saj tudi vsi nastopajoči v filmu vedo, da imajo pred sabo Michaela Moora.
Ampak kakor zmeraj v njegovih filmih je nekaj stvari vendarle dobrih. In v Koga napasti zdaj? to niso te »cvetlice«, ki jih Moore nabira po nekaterih evropskih državah, ampak »plevel«, ki ga najde v ZDA. Ko na Portugalskem izve, da tam trgovina z mamili in njihovo uživanje nista prepovedana, nam pokaže, kako ameriške zapore polnijo s črnskimi »mamilaši« in kako te zapornike uporabljajo za novo obliko suženjskega dela. V Nemčiji ga navduši, da se v šolah učijo o nacizmu in holokavstu, medtem ko v ameriških šolah ne poznajo ne resnične zgodovine »osvajanja divjega zahoda« (iztrebljanja Indijancev) ne zgodovine suženjstva. Islandska epizoda s premierko in državnim tožilcem, ki je dal zapreti bankirje (tiste, ki so državo skoraj pokopali), pa je že videti tako, kot da Moore z njo sodeluje v ameriški demokratski kampanji, čeprav ta nima v načrtu, da bi »počistila« na Wall Streetu.
