Poštna ulica je bila v soboto popoldne živa, Lent poln sprehajalcev, enako Glavni trg, čez katerega se je zleknil festival piva, sosednja Koroška cesta je vabila v številne majhne galerije. Mestno kulturno ponudbo te dni zaokrožuje Festival fotografije Maribor. Festival bo trajal do 14. oktobra in skupno prinesel okoli 40 razstav.
Četudi je Maribor pomembno slovensko fotografsko mesto, ki je dalo nekaj velikih fotografov, predvsem pa ima enega osrednjih slovenskih fotografskih klubov, v okviru katerega tudi deluje referenčna specializirana galerija Fotogalerija Stolp, doslej ni imelo tovrstnega festivala. Branimir Ritonja, predsednik fotokluba, ki skupaj s partnerji organizira festival, pravi, da so se za festival opogumili kljub finančnim in organizacijskim zadržkom ob 80-letnici fotokluba. Lažje je bilo zato, ker mariborske kulturne inštitucije delujejo povezano in se povabilom k sodelovanju rade odzivajo: tako je skoraj v vsakem manjšem ali večjem razstavišču te dni kakšna razstava fotografij.
Preslišane lekcije devetdesetih
Osrednja razstava je Lekcije leta 1991, o kateri je Dnevnik že poročal, smiselno pa ta letošnji fokus nadgrajuje tematsko aktualna razstava Migranti, pri kateri se je Branimir Ritonja držal zgolj načela, da ne vključuje prizorov nasilja in bojev s policijo v želji, da spregovorijo človeške zgodbe. »Fotografije res pretresejo. Ko sem dal fotografije izdelovat, so mi ženske v studiu povedale, da so jokale, ko so jih gledale. Med odprtjem razstave je bila popolna tišina.« Tako so dali pozornost tudi podobam, ki sicer redkeje romajo na naslovnice časopisov, a o migrantski krizi pravzaprav povejo tisto bistveno – da so v njenem jedru ljudje, ki so ogromno izgubili. Vključili so eminentna imena slovenske fotografije, med drugim tudi Dnevnikova fotoreporterja Bojana Velikonjo in Jako Gasarja. Kustosinja razstave Petra Čeh posebej izpostavi diptihe Cirila Jazbeca, ki prikazujejo slovenske in migrantske družine ter poudarjajo, da med njimi pravzaprav ni toliko razlik, kot si mislimo. »Z izjemo ene – slovenske družine so se med fotografiranjem postavile za ograjo dvorišča. So torej migranti na oni strani meje ali smo mi ujetniki svojih zlatih kletk?«
Pomembno je tudi, da so prikazane nekatere pozitivne zgodbe, ki prav tako ne najdejo dovolj prostora v medijih. Pulitzerjev nagrajenec Srdjan Živulović je dal fotografije rdečih noskov, ki so se igrali z begunskimi otroci, podobno je Alja Rems kot prostovoljka v Šentilju fotografirala otroške risbe. »A te bi bile lahko tudi risbe slovenskih otrok. Otroška risba je univerzalna,« razmišlja Ritonja.
Klubska fotografija živi
Reportažna fotografija je letos v fokusu po spletu okoliščin. »Smiselno se nam je zdelo predvsem, da izpostavimo take razstave, ki imajo potencial pritegniti čim širšo publiko,« pravi Ritonja. »S pogosto manj komunikativno umetniško fotografijo je to nekoliko težje, četudi so lahko tudi te razstave enako dobre in še boljše,« dodaja Petra Čeh.
Festival tako poleg osrednjih dveh razstav ponuja še celo vrsto manjših, tako v Mariboru kot v okoliških krajih, ki pretežno prikazujejo produkcijo članov kluba. Mariborski klub je še vedno zelo živahen, čeprav že dolgo ne igra več prvotne vloge – izmenjave nujnih tehničnih in fotografskih znanj. »Še vedno pa številnim predstavlja pomembno točko druženja ob hobiju, ki se mu z vsem srcem posvečajo. Vsekakor si želimo, da bi s festivalom nadaljevali, po možnosti vsako leto,« napoveduje predsednik fotokluba.
