Dve predstavi, po svojem videzu silno lepi, po svojem pogledu na svet pa precej različni, sta zaznamovali iztek letošnjega Festivala svetovnega gledališča v Zagrebu. Čeprav je bil program zaradi finančnih omejitev skrčen na samo tri uprizoritve, je vendarle nakazal osnovne smernice prireditve, ki naj bi v hrvaško metropolo pripeljala svetovne odrske uspešnice in predstavila avtorje, ki pišejo globalno gledališko sodobnost: selektorjema Dubravki Vrgoč in Ivici Buljanu je namreč uspelo, da sta ponudila preverjeno kakovost uglednih imen (Thomas Ostermeier), novo evropsko ime, ki je presenetilo na letošnjem avignonskem festivalu (Belgijka Anne-Cécile Vandalem), in pa »prebojnega« avtorja z druge celine (tokrat je bil to japonski režiser Tošiki Okada).
Soočanje s katastrofo
Obe omenjeni predstavi se ukvarjata s klasično, arhetipsko temo o družbi, ki se sooči s katastrofo, le da z neko bistveno razliko: okostje uprizoritve Časovno potovanje skozi sobo, s katero se je predstavila Okadova gledališka skupina chelfitsch, je naravna nesreča, in sicer cunami, ki je poplavil tudi jedrsko elektrarno v Fukušimi, medtem ko Žalosti (Tristesses) Anne-Cécile Vandalem preigravajo zlom družbe, ki ga povzroči izključno človeško delovanje.
Japonska produkcija je zasnovana komorno, kajti Okadova poetika se vsaj v osnovi navezuje predvsem na spoj giba in besedila, četudi minimalistična, vendar učinkovita scenografija Cujošija Hisakade ni zgolj za okras. Moški pripelje v svoje življenje novo žensko in ji izpove svojo izkušnjo katastrofe, njen vpliv nanj in pa na njegovo takratno partnerko, ki je umrla le nekaj dni po tistem, ko je vsa Japonska obnemela. Pri tem so izpovedi trojice protagonistov, čeprav so postavljene v različne časovne koordinate, združene v enoten dialoški niz, ki oblikuje trikotnik grenkih izkustev, neumornega upanja in vztrajne vere; izpovedi spremlja tudi sila specifičen gib, ki pogojuje tako govor kot dihanje in držo nastopajočih, s čimer njihova intima postane univerzalna.
Opozorilo skozi poigravanje
Žalosti v belgijski predstavi so pravzaprav otok na severu Danske, ki ga požira pošast kapitala in političnih manipulacij, njegovi prebivalci pa morajo izginiti, da bi se lahko antiutopija dokončno uresničila. Avtorica, ki je hkrati režiserka in glavna igralka, se spretno multimedijsko poigrava z gledališko stvarnostjo, pri čemer metodološko natančno citira žanrsko prepoznavnost novejšega skandinavskega proznega in televizijskega vala, spominja pa tudi na nekoliko starejše postulate filmske Dogme.
Scenografija, podobna filmskemu setu majhnega ribiškega zaselka, tudi v resnici narekuje, da mora biti več kot polovica odrskega dogajanja posredovana z videoposnetki, kar predstavi hkrati dodaja in jemlje verodostojnost, pojem, s katerim se poigrava na mnogih ravneh, od gledališke do politične. Raznorodni pristop vključuje tudi občasen namig na grozljivke ali muzikal, toda vse to v režiji Anne-Cécile Vandalem najde mesto v celoti, ki z modno poetičnostjo omogoča (obenem pa tudi razgalja) teatralizacijo domnevnega ravnovesja med političnimi in ekonomskimi nujnostmi. Z drugimi besedami, predstava Žalosti nas zabava, da bi nas opominjala, kajti čeprav se v njej skorajda ne omenjajo konkretne težave, s katerimi se trenutno srečuje Evropa, je iz konteksta vsakomur jasno, za kaj v resnici gre. Zato ni nikakršno presenečenje, da je Anne-Cécile Vandalem s svojo skupino trenutno vroče blago evropskih gledaliških festivalov.
