Žanrska umestitev Življenja vilinov je po mnenju kritikov in prevajalcev precej izmuzljiva; največkrat mu pritisnejo naziv fantazijski roman, ponekod dodajo še magične primesi, kar ne pove skoraj nič. Ker lahko o pojmu magičnosti v zahodni literaturi govorimo zgolj z vprašajem, saj z njim (ne)hote dregnemo v nedotakljivost magičnega realizma z jasnimi zakonitostmi, ki z redkimi izjemami (kot je na primer severnoameriška pisateljica Louise Erdrich) pritičejo južnoameriški literaturi, se je od tega pojma bolje odmakniti. Predvsem pa nas Življenje vilinov že z naslovom napoti k vsebinski plati romana, ki v tem primeru opredeljuje tudi žanrskost. Zgodba je namreč postavljena v svet vilinskih bitij, ki imajo v literarni mitologiji svoje mesto in svoje specifične lastnosti in ki vso pripoved usmerjajo v nadnaravnost, s čimer jo odmikajo od tal.
Takšne lastnosti imata tudi najdenki Maria iz Burgundije in Clara iz Italije. Prva intenzivno komunicira z naravo in živalmi, druga je obdarjena z virtuozno sposobnostjo igranja na klavir, ob čemer ima tudi videnja, s katerimi lahko vstopa v duhovni svet drugih ljudi in jih na tak način tudi usmerja. Obe deklici se zaznavata na višji ravni in obe sta vili. Natančneje, ena od njiju je pol vila in pol človek, kar meša štrene ljudem okrog nje, ko se izve njena provenienca.
Na ozadju pripravljanja velike vojne in človeške okrutnosti, ki ji pritiče – zaradi časovne nelociranosti romana je to lahko katera koli vojna – se roman poigrava z domišljijo, lepoto in čudežnostjo narave, z ostarelimi zdravilkami, močjo domačih začimb, predvsem pa z močjo vilinskih bitij, ki se skozi pripoved bolj in bolj kažejo, da lahko edina rešijo svet pred sicer neizbežnim propadom.
Skozi igriv, poetično navdihnjen jezik, obložen z metaforami na eni in arhaizmi na drugi strani, je rahločutno napisana povest, odeta v toplino in melanholijo za izgubljenimi vrednotami ter hkrati ostro opozarjajoča na kataklizmo, ki jo lahko povzroči človeški pohlep, besedilo, ki ga je vredno brati počasi. Ali ga prebrati znova. Pa ne zaradi morebitne teže, saj je, nasprotno, napisano na način lahkotnosti, »naivnosti«, ki lahko sprva tudi odbija. Morda zato, da se naužije moči narave in umetnosti, tega – ponovno odzvanja Renée Michel iz Elegance ježa – »razcveta čiste lepote v osrčju minljivih strasti, k čemur vsi stremimo, tisto, česar v zahodni civilizaciji ne znamo doseči, opazovanje večnosti v samem gibanju življenja« – ki naj bi v prihajajočem drugem delu romana (predvidoma bo izšel prihodnje leto) poniknilo v brezno okrutnih vojn.
