Leta 1968 smo slovenski romarji v Lurd gostovali v hišicah, ki jih je dal zgraditi papež Janez XXIII. Vodniki so nas nenehno opozarjali: Pazite na hrano! Ne puščajte je na mizi. Kruha vzemite toliko, kolikor ga nameravate pojesti. Francozi zelo zamerijo, če do hrane nismo spoštljivi. Kruh, ki vam ostane, zavijte v papir in pojejte pozneje ali ga nadrobite pticam. Že pred nekaj leti sem dvema švicarskima gospema razkazoval Ljubljano. Bili sta mati in hči, ki je prišla iskat novega moža. Povabili sta me na malico v kavarno Union. Ko smo pomalicali, sta pobrali vse, kar je ostalo, tudi z mojega pladnja. Seveda sta vprašali, ali lahko. Pojasnili sta, da naj tega ne razumem kot lakomnost. Vzgojeni sta tako, da sta hrano spoštovali. Ostanke porabijo za domače živali. Prav bi bilo, da državljani odvečnega kruha ne bi metali med preostale smeti. Komunala naj namesti v stanovanjskih naseljih posebne posode z naslikano štruco. In te posode naj izprazni občan, ki ima domače živali.
Leta 1972 sem v tovarniškem glasilu Sava napisal članek Zavržen kruh. Potem je bilo manj kruha v pomijah. Prisotna je bila neka nehumana modna muha, da moraš nekaj hrane obvezno pustiti na krožniku. Za socialistični družbeni sistem je bilo tovrstno mišljenje in vedenje nevzdržno. Direktor Janez Beravs me je vprašal, kaj predlagam. Kruh naj vsakdo doplača. Ne bodo ga plačali več, če ga ne nameravamo pojesti. Uvedli smo plačevanje kruha in v pomijah ga ni bilo več. Enako je bilo z embalažo od pijač. Delavec je moral po vsej tovarni pobirati prazne steklenice. Po uvedbi plačila in menjavi steklenice po sistemu prazna za polno so težave z embalažo izginile.
Na delu v tujini sem edini od prisotnih prispeval v blagajno Karitasa. Od blizu sem opazoval, kako posamezniki požrtvovalno in z ljubeznijo zbirajo sredstva za pomoč potrebnim. Največ darujejo tisti, ki so tudi sami živeli v stiski. Se pa najdejo izkoriščevalci, ki se norčujejo iz darov. Pri plači je bil odtegnjen prispevek za Karitas, imenovan cerkveni davek. Dogovor med državo in Cerkvijo je bil, da vsi, ki v delovni pogodbi navedejo pripadnost katoliški in evangeličanski veri, plačajo dogovorjeni prispevek. Drugim ga ni treba. Naši in tudi drugi delavci so godrnjali. Uprava je ponudila možnost, da popravi pogodbe. Vsakdo je lahko navedel le, da je ateist. Med nami so bili tudi člani partije, toda vsi so navedli, da so katoličani. Direktor mi je zaupal, da za vse vedo, kdo je komunist, vendar zaradi tega ne delajo razlik. Glavni nadzornik je bil prepričan nemški komunist.
Pri razdeljevanju pomoči je marsikje še prisoten nered. Svojčas smo se žrtvovali prostovoljci brez plačila. Sedaj je vodja dobro plačan iz prispevkov in ne cerkvenega fonda. Tudi pri Rdečem križu je bilo marsikaj narobe. Mogoče bo zdaj pod novim vodstvom bolje. So tudi ljudje, posebno iz nekdanjega režima, ki so raje lačni, kot da bi prosjačili ali se potrudili za brezplačno pomoč. Meni je oblast požgala dom in nihče me ni vprašal, ali kaj potrebujem. Nekaj sem privarčeval in mlajši sin mi pomaga, pa gre. Ni je večje bolečine od oblastne hinavščine.
Frančišek Vrankar, Kranj
