Ne vedo, kaj govorijo, bi lahko rekli nespretnim piarovcem, ki festivale vsako leto napovedujejo z obrabljenim geslom vračanja na kraj zločina. Le en je namreč festival, ki se zares vrne na kraj zločina – Mednarodni krimi in noir književni festival Alibi, ki domuje v Tinjski Gori, kamor nas je nekako na pol poti med Slovensko Bistrico in Oplotnico pripeljala cesta, ki še najbolj spominja na tiste pohorske poledenele serpentine, na katerih se je zgodila inscenirana prometna nesreča v romanu Tanek led nespornega prvaka detektivskega romana pri nas Avgusta Demšarja, ki je bil tudi eden od petih gostov festivala, konkretneje: osumljenec številka tri. Tja je tudi spadal, saj ima njegov še svež roman naslov Pohorska transverzala, v njem pa se je prvič preizkusil v žanru politične kriminalke.
Na enem hribu brači grozdja, na drugem bralci kriminalk. Idiličen kraj za prizorišče festivala menda zato, ker se tudi zločini zgodijo na najbolj brezmadežnih krajih, malo pa tudi zato, ker tu namesto krvi teče vrhunsko vino. Kozarce na gostoljubni in avtentični domačiji Gora pod lipo, kjer je festival našel dom drugo leto zapored, je polnila kar posebna festivalska modra frankinja z imenom Alibi.
Z zgubami se poistovetimo
Mini, a pristen in ambiciozen in že od lanske prve izdaje mednarodni »festivalčič« je porodila želja skupine zanesenjakov, ki jo vodi pisatelj noir kriminalnih zgodb Renato Bratkovič, ki je bil letos tudi eden od avtorjev oziroma osumljenec številka pet. Zakaj ravno noir in ne lepo široko in bolj preprosto festival kriminalne zgodbe? Sploh ko vemo, da tovrstnega žanrskega festivala pri nas sploh nimamo. Prizna, da ta žanr zavzeto spremlja in sledi avtorjem, ki jih lahko potem povabi. »V tem žanru pišem tudi sam in klasične kriminalne zgodbe sploh ne bi znal napisati.« Blizu so mu malce zgubarski liki, ki se sprehajajo po robu zakona, katerih trud je brezploden in nam vzbujajo empatijo.
Bratkovič spomni, da je čas pri nas očitno goden za razvoj tega žanra, kar je pokazal tudi pravi pohod žanrskih filmov na lanskem Festivalu slovenskega filma, ki je ponudil grozljivko Idila in prvi uradno opredeljen noir film pri nas Psi brezčasja. Film so si gostje Alibija zato letos ogledali v kinu v Slovenski Bistrici. »Nekaj iz tega žanra bo,« je prepričan organizator. Sicer pa je razliko med žanroma kriminalnega leposlovja in noirja razložil gost lanskega festivala Paul D. Brazill: »Kriminalka želi vzpostaviti red, kjer je kaos, noir pa, kjer je red, vzpostavlja kaos.«
Pisateljski izziv za konec tedna
Peterica gostov je bila žanrsko raznolika. Avgust Demšar je mojster detektivske zgodbe tipa »kdo je storilec«, Janez Grm rad zmeša pravi žanrski koktajl, Vassilis Danellis je grški predstavnik noir scene. Slednji, kadar ne piše, pripravlja antologijo balkanske noir zgodbe in priznava, da želi ustvariti takšno znamko, kakršna je nordijski noir. Žensko sekcijo je zastopala Američanka Kate Laity, ki se z žanrsko literaturo edina ukvarja tudi v akademski karieri ter nadvse plodovito piše v različnih žanrih pod več psevdonimi. »Bralce to manj zmede, saj od vsakega avtorskega imena pričakujejo zgodbe po kopitu prejšnjih.« Tudi okolje žanrske literature je po njenem močno seksistično. »Vse je v mreženju. Ko moški k antologijam povabijo svoje kontakte, se vedno prej spomnijo moških kolegov, na ženske kar pozabijo. A večina žanrskih bralcev je še vedno žensk.«
Bistvo Alibija, ki se v veliki meri ukvarja s smrtjo, je njegova živost, saj je festival v bistvu delavnica. Ob prihodu v petek so vsi gostje izžrebali po eno poved, ki so jo morali vključiti v zgodbo. Kot grozljivi rok je izza ovinka gledala nedelja, ko jih je čakalo prebiranje zgodbe pred spodobno številnim občinstvom. V soboto jih je bilo tako videti v ustvarjalnih transih po kotih domačije in na zamišljenih sprehodih po gozdu. Bratkoviča je ves strah pred morebitno blokado minil, ko je videl kolege, kako tolčejo po tipkovnici, dvoma o sebi pa ne pozna predvsem Kate Laity, ki je mimogrede napisala 6000 besed.
Osumljenec številka štiri Janez Grm je izžrebal najbolj zagonetno poved, ki jo je spretno vključil v zgodbo: »Če ti je všeč življenje, kako ti bo šele smrt.« Postavil jo je v okolje vinogradov, klopotcev, gozdov, hotelov in cerkva ter s tem napisal neke vrste posvetilo lokalni panorami. Podobno je Slovensko Bistrico lani za svoje prizorišče izbral newyorški pisatelj Eddie Vega. Na branje njunih zgodb bo treba še malce počakati. Organizatorji želijo vsakih pet let izdati antologijo 25 zgodb festivalske petletke.
Prijetni pogovori med prijetnimi ljudmi
Če si pisatelj kriminalk, je zadnji septembrski vikend gotovo najboljši možni čas za ustvarjanje: drevesa in trte kipijo od življenja, izza hribov prinaša prešerne zvoke trgatev, poznopoletna svetloba in toplota polepšata vse, česar se dotakneta, prva jesenska melanholija čaka za naslednjim ovinkom zavite gozdne ceste. Ali kot je to izkušnjo opisal Avgust Demšar: »Najbolj sem užival v tem, da sem se lahko družil z ljudmi, ki imajo radi isti žanr. Ni lepšega od sprehodov med vinogradi s prijaznimi ljudmi, druženj ob dobri hrani in pogovorov o tem, kako bi nekoga ubil, s čim bi to naredil, kako dolgo teče kri, če prerežeš nekomu vratno arterijo, ali prepirov o tem, kako dolgo živijo kanarčki.« Kanarček je za las ušel tragični usodi njegove napete in slogovno izčiščene zgodbe, ki smo jo kot običajno poslušali odprtih ust.
Demšar je priznal, da mu je predstavljalo nemajhen izziv, da je moral zgodbo napisati z danes na jutri, saj je njegov pristop tak, da stvar pusti ležati vsaj 14 dni, še raje vse leto. »Kar pa me še vedno najbolj privlači, je to, da napišem nekaj, kar bi ljudje tekoče brali. Moja ideja za deseti jubilejni roman je, da bi napisal 1000 strani kriminalke, ki je bralec ne bi mogel odložiti.«
Novinarska projekcija za festivalsko prihodnost: nekega ponedeljkovega jutra se bodo gostje po zadnji prebedeni festivalski noči prebudili in na jasi za domačijo zagledali truplo. Alibija ne bo imel nobeden.
