Književnost je kompleksen svet, ki deluje na spoznavni, estetski in etični ravni. Slednja je najizraziteje na delu denimo v žanrski literaturi: ko beremo roman, katerega motiv je kriminalno dejanje, se tako ali drugače opredeljujemo do dobrega in zlega, besedilo lahko naša prepričanja potrjuje ali pa jih vzpostavlja na novo. Prav raznoliki etični vidiki literature so bili ključno vprašanje 14. mednarodnega komparativističnega kolokvija festivala Vilenica.
Vladimir Gvozden s filozofske fakultete v Novem Sadu je v predavanju Kaj je dobra knjiga v 21. stoletju menil, da etično še danes konstituira naše pojmovanje »dobre literature«. O njej oziroma o bonae literae se je spraševal že Erazem Rotterdamski in ugotavljal, da je dobra tista, ki utrjuje krščansko moralo. »Pomena njegovega pojma bonae literae sicer ni mogoče enostavno prevesti, a preprosto povedano je to bila knjiga, ki je bila dobra za družbo, v kateri je živel.« Knjiga teh kriterijev ni izpolnila znotraj sebe, pač pa šele v skupnosti, ko je služila določenim namenom. Ta način razmišljanja o knjigah je bil v 18. stoletju nato povsem potisnjen v ozadje, ker je kakovost postala nekaj skrajno subjektivnega, nič več objektivnega.
Tako je še danes, ko veljajo nasveti: beri, da boš drugačen, beri, da postaneš, kar si, beri za avtentično izkušnjo ali preprosto – beri brez posebnega razloga. Ko danes rečemo, da je neka knjiga dobra, je to hkrati etična in estetska projekcija, saj se v njej skriva pritrditev na obe vprašanji: ali imam rad to knjigo in ali je ta knjiga dobra zame in mojo skupnost. Ko rečemo, da je knjiga dobra, s tem povemo tudi, da ima po našem mnenju neke lastnosti, ki se raztezajo čez osebno mnenje oziroma okus, pravi Gvozden.
Etika brez skupnosti ni možna
Če trdimo, da je izkušnja dobre knjige stvar srca ali duha, bi po njegovem morali preučevati tudi srce oziroma duha, kot so med drugimi trdili Pascal, Rousseau in Gombrowicz. »Če vam rečem, da je knjiga dobra, ne morem ubežati temu, da kanoniziram tudi svojega duha ali srce.« Ideja, da nam literatura daje zglede za življenje, pa ima svoje omejitve: »V najboljšem primeru še vedno vzdržuje idejo skupnosti živo, saj etika brez skupnosti ni mogoča.«
Vprašanje etike v literaturi pelje v bližino politike, saj je etika tako rekoč prva bojna linija politične prakse, je razmišljal Daniel Graziadei z münchenske univerze, ki ga zanima etika medkulturnih nesporazumov. Sporazumevanje je etično dejanje kot seštevek dveh dolžnosti: da se ta, ki sporoča, naredi razumljivega in da se prejemnik sporočila potrudi razumeti.
A tudi načrtne nesporazume je mogoče razumeti etično: v komedijah in tragedijah so tam namenoma, da sprožajo smeh in solze. Še posebno pa so nesporazumi pogosti v medkulturni komunikaciji, denimo pri branju avtorjev iz tujih kultur, kjer se moramo bralci še izdatneje potruditi za razumevanje. Vprašanje je, ali ni nesporazum namerno podtaknjen ali spontan, kar integralen del estetike, saj upočasni proces in bralca vase potegne še bolj poglobljeno. »Nesporazum je etična kategorija, proces, v katerem bralec in knjiga prideta do razumevanja,« meni raziskovalec.
Jezik žalovanja
Javni jezik žalovanja oziroma sodobna poezija v Bosni in Hercegovini je predmet zanimanja Damirja Arsenijevića. Bosna goji močno žrtveno kulturo. Odkrivanje množičnih grobišč spremlja javni diskurz viktimizacije pripadnikov vseh etničnih skupin. K temu dodatno prispeva multikulturalizem kot politični projekt, ki ga utrjujejo različne mednarodne civilne iniciative, ki nato na terenu utrjujejo ideologijo trenja med identitetami in hkrati promovirajo toleranco.
Ali obstaja možnost drugačne prakse, ki bi iz etničnih žrtev napravila upajoče subjekte? Odgovor vidi Arsenijević prav v poeziji, pri čemer je izpostavil pesem sarajevske pesnice Adise Bašić. V njeni poeziji prepoznava etičnost, saj ne priznava politične ekonomije žrtve in spektakla komemorativnega režima. Okvir razmišljanja ni simbiotičen odnos s smrtjo in opozicijski diskurz, pač pa zgolj šok nad intenzivnostjo nasilja, ki pa hkrati slavi preživele, naj gre za preživele v koncentracijskih taboriščih ali te, ki morajo danes preživeti mučenje komemoracij. Prepričan je, da je etična takšna poetika, ki vztraja na skupnem izkustvu, ne na njegovi privatizaciji, s čimer odgovarja še na neko drugo travmo prebivalcev: odtujitev delovnih sredstev, ki je prišla s povojno privatizacijo. Potrebujemo prostor skupnosti in solidarnosti.« Po mnenju Arsenijevića lahko tudi tega ustvarja poezija.
