Mnogo hujši od prekarnosti je pristanek na službo, tisto pravo ali pač prekarno, ki omogoča soliden življenjski standard. Med vrstniki, ki imamo za sabo večinoma desetletje delovne aktivnosti, opažam, da se delimo na dve skupini: na revne prekarce in na bogate prekarce. Besedi revno in bogato tu uporabljam v skrajno relativni maniri. Medtem ko revni počnejo, kar jih veseli, in se siloma prebijajo, pogosto ob pomoči staršev ali partnerjev, so si bogati izbrali kompromisov polne prekarne službice in nekateri sčasoma celo prišli do opevanih rednih služb. Njihov odnos do teh služb je skoraj brez izjem skrajen: koleriki jih preklinjajo, melanholike navdajajo s surovim cinizmom. Bolj ko je njihovo karierno izbiro vodil postulat »varnosti«, manj izzivov in zadovoljstva jim delo prinaša. Ambicije, željo po spreminjanju ustaljenega reda in življenjsko iskro so zamenjali za sprejemljiv dohodek in ugoden življenjski standard. Za tisto, kar si zares želijo početi, jim ob popoldnevih zmanjkuje energije. Vsak dan znova jo zakockajo za to, da jim poleti ni treba v kamp namesto v apartma, da si lahko kupijo najnovejši model skoraj vsega in da jih služba vsake toliko pošlje na plačano službeno pot.
Svoje resurse skratka porabljajo za to, da vzdržujejo videz uspeha. Zato me zmrazi, ko slišim svoje revne prekarce zavidati življenjski slog bogatim prekarcem. In groza me postane, ko nekdo išče prekarno službo za osem ur ali več ter se v isti sapi iskreno veseli, da bo lahko v prostem času dejansko delal to, kar ga veseli.
Lahko pa je še huje. Nekam na rob smeha in solz me silijo znanci, ki bi radi postali pisatelji ali pesniki, nikjer pa ne morem ničesar njihovega prebrati, in če že kaj lahko, ni ne kvantitativno ne kvalitativno vredno pozornosti. Če jih vprašam, katero zgodbo morajo nujno povedati svetu, kaj jih žuli in sili v pisanje, se slepo zastrmijo. Ničesar posebnega ne želijo povedati, žene jih želja po ugledu pisatelja. Literarnega profila je vredno njihovo psihofizično počutje, vsakič ko sedejo za mizo, da bi pisali. Podobni so jim bodoči doktorski študentje, ki bi radi postali doktorski študentje, ne vedo pa, kaj bi raziskovali, katera teza jih žuli, katero utvaro želijo znanstveno ovreči oziroma katero pričarati. Ali pa do teme, ki so si jo izbrali, ne čutijo vidnejše strasti. Čustva v njih vnemajo obeti štipendije, subvencionirane prehrane, možnosti izmenjav, seminarjev in konferenc v tujini ter obet oblice podarjenega časa, v katerem bodo lahko brezskrbno »raziskovali« oziroma se brez eksistenčnega pritiska posvečali pomembnejšim stvarem, kar koli že so, skoraj vedno pa je del načrta tudi dolgočasen prekaren popoldanski šiht.
Vse več ljudi na družbenih omrežjih vse pogosteje omenja, da so filmarji/glasbeniki/slikarji, a se vse prepogosto počutijo vse preslabo, ker že dolgo niso ničesar ustvarili. Tisto ključno, kar iz njih dela filmarje/glasbenike/slikarje, je to, da so si poklic pričarali na svojem profilu na facebooku in linkedinu. Ne duha ne sluha ni o notranjem gonilu, jasni ideji, kaj ustvariti in kako, kaj osmisliti, ženejo jih idealistične predstave o statusu in bonitetah, ki jih prinašajo ustvarjalne kariere. Lahko razumem, da avra kulskosti, ki obdaja umetniške študijske programe, 18-letnika napelje k temu, da se vpiše na študij likovne umetnosti, režije ali književnosti, težje pa razumem 30-letnike, katerih pomembne odločitve še vedno usmerja fascinacija z življenjskim slogom drugih.
Karierna tragikomedija pa doseže klimaks, ko nekdo, ki blesti v nečem, postane nekaj drugega. Tudi zrele profesionalce premami statusna utvara, eksistenčna nuja ali zgolj dolgčas. Pri tem pa ostanejo le povprečni, če sploh kdaj postanejo povprečni. Uredniki, ki postanejo pisatelji. Pisatelji, ki postanejo organizatorji. Organizatorji, ki postanejo kritiki. Kritiki, ki postanejo pisatelji. Pisatelji, ki postanejo televizijski novinarji. Televizijski novinarji, ki postanejo časopisni novinarji. Časopisni novinarji, ki postanejo državni uradniki. Državni uradniki, ki postanejo direktorji zavodov. Direktorji zavodov, ki postanejo županovi svetovalci. Županovi svetovalci, ki postanejo državnozborski poslanci. Državnozborski poslanci, ki... ostanejo državnozborski poslanci.
Veliko je načinov, kako biti prekarec. In veliko je načinov, kako popolnoma narobe razumeti bistvo prekarnosti.
Veliko je načinov, kako biti pisatelj. In veliko je načinov, kako popolnoma narobe razumeti bistvo pisateljstva.
Veliko je načinov, kako postati kar koli. In veliko je načinov, kako popolnoma narobe razumeti bistvo tega, da lahko postaneš kar koli.
