Ljubljanske ulice: Ulica bratov Tuma

V Ljubljani je mnogo ulic, ki skorajda spominjajo na ulice v manjših krajih, celo na vaseh. To so ulice v naseljih družinskih hiš. Na njih navadno ni veliko prometa, ker imajo hiše velike vrtove, so bujno ozelenjene in delujejo kot ulice, kjer je prijetno živeti. Ena takšnih ulic je Ulica bratov Tuma v Mostah. Ni ne zaparkirana ne prometna ter je prava ulica skoraj predmestne idile.

Državna tiskarna OF

Čeprav je na prvi pogled dolgočasna ulica, pa ima zelo zanimivo poimenovanje. Leta 1978 so jo poimenovali po Borisu, Zoranu in Ostoju Tumi, treh aktivistih Osvobodilne fronte, kot je zapisano v odloku o poimenovanju. Toda zgodba o bratih Tuma je veliko bolj zapletena, kot kaže zapis v listini. Rodbina Tuma je ena redkih ljubljanskih rodbin, ki ima svojo spletno stran, pa tudi knjigo o zanimivi zgodovini članov družine. Bratje so bili sinovi na Krakovem 30 rojenega dr. Henrika Tume, zgodovinarja, publicista, pravnika, gornika in politika, ki je bil poročen s precej mlajšo Marijo Gianola iz Tolmina. A ne glede na to, kakšen pečat je pustil v slovenski zgodovini, Ljubljana po njem nima poimenovane ulice. Pač pa jo imata tako Nova Gorica kot italijanska Gorica, kjer je živel večino življenja, v Tolminu se po njem imenuje drevored, na Slavniku planinska koča, v Andih pa 2550 metrov visoka gora Torre Tuma.

Henrik Tuma je veljal je za pravega poglavarja družine. Štirje od njegovih desetih otrok – Branimir, Ostoja, Boris in Zoran – so leta 1936 ustanovili podjetje Bratje Tuma. Ukvarjali so se s prodajo eteričnih olj, imeli pa so tudi sodobne tiskarske stroje. Tik pred vojno je imelo podjetje sto zaposlenih. A vzgojeni v duhu zavedenega slovenstva so z začetkom vojne stopili na stran Osvobodilne fronte. Kar niti ni bilo nenavadno, saj so bili družinski prijatelji Tumovih člani družine pisatelja Alojza Kraigherja, med njimi tudi Boris Kraigher.

Skoraj štiri leta so bratje Tuma sredi Ljubljane na sedežu podjetja v Zeleni jami na naslovu Pod ježami 10 imeli ilegalno tiskarno. Ker so imeli dobre stroje, so tiskali vse od letakov, žigov, ponarejenih prepustnic, osebnih izkaznic in celo obveznice OF, katerih osnutek je naredil Edo Ravnikar. Bili so tako rekoč državna tiskarna OF in to skoraj vse do konca vojne. V začetku leta 1945 pa so jih izdali, brate aretirali, dva – Branimirja in Ostojo – poslali v taborišče na Jezerskem, Boris in Zoran pa sta ostala v zaporu v Ljubljani, od koder so ju 4. maja 1945 odpeljali na Turjak in ustrelili. Nekaj dni kasneje, ko je bila Ljubljana osvobojena, so ju pokopali na Žalah, o čemer je poročal Slovenski poročevalec 20. maja 1945, za krstami pa so hodili Josip Vidmar, Boris Kidrič in Edvard Kocbek. Preživela brata sta podjetje likvidirala ter premoženje darovala dobrodelnim ustanovam.

Kot rečeno, je Ulica bratov Tuma mirna ulica v zavetju golovških gozdov in blokov Štepanjskega naselja. Aleš Dakić, predsednik sveta četrtne skupnosti Center je zatrdil, da v zadnjih letih niso prejeli nobene pobude v zvezi z ulico, niti jim ni znano, da bi se na ulici pojavljale kakršne koli težave. Ena redkih ljubljanskih ulic torej, ki živi svoje mirno ulično življenje.