Zmagovita fotografija, ki je bila nagrajena kot ena od 17 fotografij tiskovne agencije Reuters na temo evropske begunske krize, prikazuje kolono beguncev na nasipu v bližini meje pri Rigoncah in njen zrcalni odsev v veliki luži ob poti. Sama fotografija je motivno in kompozicijsko izčiščena, žanrsko klasična in fotoreportažno dokaj predvidljiva, kar pa ji po zaslugi izjemno močne teme ne odvzema moči – prav nasprotno. Če sama fotografija ne preseneča oziroma popolnoma izpolnjuje pričakovanja medijskega bralca, pa razstava prinaša prijetno presenečenje, ki bi si zaslužilo prostor v množičnih medijih.
Živulović se predstavlja s fotografijami beguncev iz treh različnih obdobij. Prva serija je iz leta 1991 in prikazuje Kurde, največji narod brez države, med begom v Turčijo. Druga je nastajala med letoma 1992 in 1994 ter prikazuje val beguncev v Sloveniji, ki sta jih naplavili bosanska in hrvaška vojna. Begunci našo državo zgolj prečkajo ali pa so nastanjeni in bržkone v nizkem startu asimilacije. Tretja serija, iz katere je tudi nagrajena fotografija, je nastala lani in prikazuje begunce iz Sirije, Afganistana in Afrike.
Ta minimalistični »razteg« problema na tri sorodne problematike učinkovito prikaže ponavljanje zgodovine v teh krajih, ki je bila vedno zgodovina begunstva. Slovenija je gostila in pretežno uspešno asimilirala pripadnike drugih etničnih skupin, o čemer pričajo statistični podatki o eni najbolj etnično in kulturno enovitih dežel na svetu. Po drugi strani opominja na začasnost vsakršnega miru, ki se lahko kjer koli hitro obrne v svoje nasprotje in ljudi požene z njihovih domov. Nemo opominja na to, da je tudi Slovenija izrazito begunska dežela, ki so jo v vseh obdobjih prav tako zapuščali pogosto »najboljši« predstavniki naroda, bodisi iz verskih, političnih ali ekonomskih razlogov.
Razstavi je v odliko umerjenost. Problema namreč ne razteza čez proporce in tehnične zmožnosti razstavišča v poslovnih prostorih zavarovalnice Adriatic Slovenica. Namesto kakofonije številnih begunskih zgodb, ki so gotovo našle pot v avtorjev objektiv, je učinkovito odbral nekatere simbolične motive ter tako z manj povedal več. Razstavo zaokrožuje kombinacija črno-bele fotografske estetike in na drugi strani barvne. Kronološko prvi dve zgodbi sta v črno-beli tehniki, zgolj lanska, tako rekoč aktualna, pa v barvah. Če smo čez dogodke, ki so stari 20 in več let, že nadeli oklep zgodovinske interpretacije, so aktualni dogodki še vedno odprti, kličejo k aktivnemu razmisleku, fotograf pa kot da svari pred grožnjo »črno-belega« razumevanja.
