Pred leti je restavrator Viktor Povše iz zasebne zbirke dobil v roke oljno sliko sv. Marije Magdalene. Med delom je podvomil o identičnosti fiziognomije obraza glede na anatomijo telesa ter s sondiranjem in rentgenskimi posnetki ugotovil, da je portret preslikan. Nanose barv je odstranil in prikazala se je podoba neznane mladenke. Delo je pripisal Matevžu Langusu, tudi na podlagi ocene pokojnega dr. Emilijana Cevca, velikega poznavalca Langusove umetnosti, ki sicer originala ni videl, le fotografije, in je tudi zato restavratorja spodbudil k nadaljnjemu raziskovanju. Povše je postavil tezo, da gre za portret Primičeve Julije.
Naj bo Primičeva Julija
Ko je nedavno ta slika priromala v Dolenjski muzej, se je direktorica Jasna Dokl Osolnik povezala s sodnim izvedencem kriminalistom, ki je s posebno metodo primerjal fiziognomijo obraza z edinima sicer znanima slikarskima portretoma Primičeve Julije v Mestnem muzeju Ljubljana in Narodni galeriji, ter se odločil, da gre verjetno zanjo.
Vendar, priznavajo tudi v Dolenjskem muzeju, je to nepreverjena metoda za prepoznavanje umetnostnozgodovinskih eksponatov in je doslej še niso uporabili. Zato so ob razstavitvi slike povabili k strokovni razpravi več poznavalcev Langusove umetnosti, »naj se razišče, kdo je avtor te slike, kdo je portretiranka in kakšna je zgodovina te slike«, pravi direktorica Jasna Dokl Osolnik. Ni bilo dvoma, da gre za Langusovo delo, tudi ne, da je avtor očitno sam preslikal prvotni portret, niso se pa strinjali, ali je upodobljenka Primičeva Julija.
Mediji in javnost so hoteli zgodbo o Primičevi Juliji in so si jo priredili. Tako vsaj zdaj meni Kristina Preininger, muzejska svetovalka v Narodni galeriji v Ljubljani, tudi povabljena na strokovno razpravo. Zdi se, da to zgodbo hočejo tudi v Dolenjskem muzeju; v Novem mestu je Julija preživela zadnja leta in je tam tudi pokopana, hkrati praznujemo 200 let od njenega rojstva. Čeprav ni trdnih dokazov, so se v muzeju odločili, da sliko podpišejo kot domnevno Julijo. »Naj dokažejo nasprotno, do takrat pa bo na sliki za nas Julija. S tem smo ji dali tudi popotnico,« pravi direktorica Dolenjskega muzeja.
Langusova popularnost in okornost
Muzejske eksponate tudi sicer rade spremljajo zanimive zgodbe, ki potem vlečejo obiskovalce v muzeje in galerije. Vendar je treba ostati pri tem strokoven, meni Preiningerjeva, ki je prepričana, da bi morali sliko v naslovu pustiti neimenovano ali pa jo poimenovati z »neznanim dekletom« oziroma »portretom mlade ženske«, kot je navada pri portretih neznanih avtorjev in upodobljencev in jih je v muzejih in galerijah ogromno.
Svojo zgodbo pa ima tudi slikar Langus, v kontekstu katere je lahko Kristina Preininger sklepala, da je portret vendarle njegov. Bil je ugleden cerkveni slikar in portretist, njegove so poslikave prezbiterija in kupole takrat zelo popularne romarske točke v cerkvi na Šmarni gori. Tam je naslikal sebe, takratne cerkvene dostojanstvenike in naročnike, pa tudi domnevno pomembne meščane. S tem je v cerkveno sliko prve polovice 19. stoletja inovativno vnesel realistični avtoportret in portrete sodobnikov. V kupoli se je med portreti meščanov dolgo iskalo Prešerna, saj je bil med takratnimi župniki na Šmarni gori tudi njegov stric in je zahajal v slikarjev atelje, ter njegovo pesniško muzo Primičevo Julijo. Te teze je umetnostni zgodovinar dr. France Stele pozneje dokončno ovrgel, čeprav je bila zgodba mikavna.
»Langus je bil v svojem času zelo popularen, a precej okoren v podajanju anatomije portretov, in tega problema dejansko nikoli ni povsem presegel,« ugotavlja Preiningerjeva. Na sliki domnevne Julije je denimo nanj lahko sklepala po načinu slikanja vrtnic, modri borduri na obleki portretiranke, načinu gubanja obleke, tonskem slikanju z atmosfersko perspektivo. Skoraj prepričana pa je, da na njej ni upodobljena Julija, za kar ima že nekaj trdnih sledi, ki pa jih še preučuje.
Umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj si bo originalno sliko v Novem mestu še ogledal, po fotografijah in po prvem vtisu pa meni, »da tega portreta ne moremo razglašati za Primičevo Julijo. Sploh ker jo je Langus že portretiral in je sicer drugačna. Julija tudi ni imela temnih las. Podobna je samo postavitev na sliki, ki pa je tako in tako šablonska. V tistem času so dobesedno štancali take portrete.«
