Druga svetovna vojna. Trije ameriški vojaki se skozi visok sneg po popolnoma zasuti gozdni cesti prebijajo na vnaprej določeno opazovalno točko, a imajo Johnny, Jimmy in Freddie eno veliko prednost – sedijo v trdoživem in seveda po vojaško udobnem terencu, za katerega bodo čez nekaj desetletij govorili, da je bil eden od treh najpomembnejših izdelkov, zaradi katerih je zaveznikom uspelo zmagati. Prvi je bilo tovorno letalo dakota, drugi izkrcevalni čoln LCV in tretji jeep. Tako je menil general Eisenhower, kasneje pa so dodali še četrti dejavnik: da je bilo prvih treh na voljo v neomejenih količinah. A kakšno je bilo to vozilo, ki je pomagalo dobiti drugo svetovno vojno?
GP oziroma »general purpose« je bilo vozilce, namenjeno za splošno uporabo, in če te začetnice preberete po angleško, dobite ime, ki je z leti postalo pravi sinonim za štirikolesno gnane terence – jeep (džip). V angleškem slovarju Random House College Dictionary iz leta 1984 najdemo pod geslom jeep naslednjo razlago: manjše motorno vozilo s štirikolesnim pogonom. To je torej potrebovala ameriška vojska, ko je bilo v zraku čutiti, da bodo štirideseta leta polna krvi in trpljenja. Vojska je tako leta 1940 k sodelovanju povabila 136 različnih tovarn, a se jih je odzvalo malo. Vojska je v razpisu zahtevala naslednje lastnosti vozila: najvišja hitrost ne sme biti nižja kot 88,5 kilometra na uro, najnižja hitrost pa ne sme biti višja od pet kilometrov na uro. Vozilo mora biti sposobno brez posebnih dodatkov prebroditi vodno oviro, globoko 45 centimetrov, nanj naj bi bilo možno namestiti snežne verige, največja teža vozila naj bi bila 987 kilogramov, koristnega tovora naj bi bilo za 363 kilogramov.
Nešteto uporabnih malenkosti
Bantam je kmalu ponudil zelo zanimiv prototip vozila, a so z njegovo predstavitvijo zamujali 49 dni, Willys pa je prav tako prosil za podaljšanje roka za predstavitev. Pravi rešitelj projekta se je nato pojavil v obliki Karla Probsta, inženirja iz Detroita, ko ga je nekdanji predsednik General Motorsa Williams Knudsen pregovoril, da je na vrat na nos prevzel vodenje celotnega Bantamovega projekta. Dela se je lotil brez zahteve po plačilu in v vsega dveh dneh je imel na papirju že osnutek terenca, ki je nato spremenil vojno in splošno dojemanje terenskega vozila. A ker je bil Bantam vseeno malček v avtomobilski industriji, so na pritisk vojske, z izboljšavami tako Willysa kot Forda, avtomobil ponudili tekmecu Willysu, ki je na osnovi Bantamovega prototipa izdelal GPW (General Purpose Willys).
Tako je Willys leta 1941 dobil naročilo za izdelavo prvih 16.000 terencev, ker pa so jih takrat potrebovali čim več v čim krajšem času, so se seveda obrnili tudi na avtomobilskega giganta Ford. Ta je imel za tiste čase ogromne proizvodne zmožnosti, zato so od leta 1940 do konca le pri Fordu izdelali 277.896 GPW-jev, na vrhuncu proizvodnje so izdelali štiri terence na minuto! Med drugo svetovno vojno sta Willys in Ford vojski dobavila več kot 700.000 terencev, že Willys jih je izdelal 330.000. Tudi sicer skriva willys nešteto majhnih in nadvse uporabnih malenkosti. Tako je na primer mogoče prednja žarometa zasukati za 180 stopinj in svetlobo usmeriti v notranjost motorja. Dolge in kratke luči so vozniki lahko vklapljali in izklapljali z levo nogo, saj zaradi enostavnosti konstrukcije stikala niso namestili ob volan ali na armaturno ploščo, ampak levo od pedala za sklopko.
Ugibanja o imenu
Tako njegove zmogljivosti kot ugibanje, od kod ime jeep, so z leti postali tema, okoli katere se še danes vrtijo ljubitelji tega terenca. Nekateri menijo, da je to izgovorjeno ime za Willysov GP kot večnamensko vozilo, drugi, na primer polkovnik A. W. Herrington, pa menijo drugače: »Ime jeep se je uporabljalo že pred pojavom terenca, in sicer za tovornjak s posebno opremo za vrtanje naftnih vrtin, ki je nastal leta 1934.« Tretji spet trdijo, da nosi ime po Eugenu the Jeepu, liku iz stripa o mornarju Popaju iz leta 1936. Eugene je bil majhen, nekonvencionalen, potoval je med različnimi dimenzijami in je lahko reševal tako rekoč vsak problem. Na kratko, zmogel je vse, kot je zmogel vse tudi terenec jeep. Četrta zgodba govori o Willysovem testnem vozniku Irvingu Aussmanu, ki je ime pobral od kolegov v vojašnici, in ko je kmalu zatem na preskusni vožnji imel s seboj v terencu novinarko Katherine Hillyer, ki ji je bilo to ime všeč in ga je uporabila v članku februarja 1941, ko je voznik s terencem prevozil stopnice na Kapitolskem griču. Kakor koli že, leta 1950 je ime Jeep postalo blagovna znamka v ZDA, ki je nato večkrat menjala lastnika.
In seveda so po vojni kmalu začele nastajati tudi civilne različice tega terenca, CJ-2A je nastal že leta 1945, rekorder jeepovega naslednika na civilnem trgu je model CJ-5, saj so ga izdelovali od leta 1954 do 1984. In duha te znamke je še najbolje povzel kar legendarni Enzo Ferrari. Italijan je namreč nekoč izjavil: »Jeep je edini pravi ameriški športni avtomobil.« S tem je nakazal njegovo individualnost, drugačno, pripadnost. Vojni dopisnik Ernie Pyle pa je že pred koncem vojne zapisal: »Dragi bog, mislim, da ne bi mogli nadaljevati vojne brez jeepa. Naredi lahko vse, gre kamor koli, zvest je kot pes, močan kot mula in okreten kot koza. In ko se navadiš njegovih trdih sedežev in nemogočega vzmetenja, si lahko rečeš, pa saj vožnja z njim ni tako neudobna.«
