Slovenija je po uspešnem izhodu iz postopka presežnega primanjkljaja letos spomladi prešla v preventivni del pakta stabilnosti in rasti, ki terja nadaljevanje postopnega zmanjševanja strukturnega primanjkljaja. Za dosego uravnoteženja proračuna do leta 2020 moramo zadolženost vsako leto zmanjšati za približno 480 milijonov evrov, javnofinančni primanjkljaj pa za 240 milijonov evrov.
V takšnih okvirih je manevrskega prostora sila malo. Ob krotenju želja v večinoma podhranjenih resorjih, med katerimi so nekatere, kot na primer pri plačah v javnem sektorju, podkrepljene z veljavnimi dogovori, spet druge pa z vsaj minimalnim ohranjanjem socialne države, je »razvojnost« proračuna odvisna predvsem od davčnih prilivov. Ti se z gospodarsko rastjo zvišujejo, vendar ne dovolj hitro za kakršen koli resen preobrat. Da je tako, so po potrditvi osnutka proračuna kazali kisli obrazi prvakov koalicijskih strank, kot tudi njihove izjave, da je najbolj nujno nadaljevati konsolidacijo javnih financ.
Približno 100 milijonov evrov več prihodkov, kot jih je predvideval še veljavni proračun za leto 2017, vendarle omogoča, da se sredstva vsem resorjem, z izjemo finančnega, nekoliko zvišujejo. S tem pa se je vsaj delno odprla tudi možnost rahlega proračunskega prestrukturiranja. Tako se bodo glede na letošnjo realizacijo prihodnje leto povečali zlasti izdatki za izobraževanje, za znanost in informacijsko družbo, prometno infrastrukturo, podjetništvo in zdravstvo.
Bodoča finančna ministrica Mateja Vraničar Erman pojasnjuje, da gre za »premišljeno usmerjanje razpoložljivih javnofinančnih sredstev na področja, ki zagotavljajo hitrejšo gospodarsko rast«. Ker pa je ob tem po njenih besedah nujna tudi »premišljenost pri sproščanju varčevalnih ukrepov«, ne vidi prostora za hitrejšo odpravo varčevalnih ukrepov pri socialnih transferjih in plačah v javnem sektorju.
Prav plačna politika je, tako kot vsako od zadnjih nekaj let, tudi letos ključno še odprto vprašanje v novem proračunu. Sindikati ne sprejemajo zamika postopne odprave varčevalnih ukrepov v leto 2018, vlada pa mora, če ne želi tvegati konflikta s 170.000 javnimi uslužbenci, nekoliko popustiti in odpraviti ali omehčati vsaj kakšnega od preostalih varčevalnih ukrepov že v prihodnjem letu. Kar 325 milijonov evrov vredno sprostitev vseh ukrepov bi v nasprotnem primeru preprečil le hudo tvegani interventni zakon.
Vraničar-Ermanova zagotavlja, da bo še naprej nadaljevala restriktivno plačno politiko v javnem sektorju, dvomljivcem, ki ji očitajo pomanjkanje politične moči, pa odgovarja, da ima tudi pri krotenju drugih apetitov »postavljene meje, prek katerih ne bo šla«. Ja, zna reči ne marsikomu, ne nujno le ministru Erjavcu, je poudarila ob svoji predstavitvi pred parlamentarnim odborom za finance in monetarno politiko.
Glede na to, da »naš« državni proračun že dolgo ni več naš, pač pa o njem odločata administracija EU in Evropska centralna banka, o njenih besedah ne gre pretirano dvomiti. Prav tako pa tudi ne, da bi bilo po letu 2020, torej po uravnoteženju strukturnega primanjkljaja, konec zategovanja pasu. Smo pač ujetniki Bruslja in njegove politike do »obrobnih držav«.
