Primer sekretarja Darka Krašovca: Nepoznavanje prava samo sodnikom ne škoduje?

Tisto, za kar le redko kdo javno pove, da je

Sekretarju gospodu Krašovcu »sodniški kolegi« nakazujejo resno možnost, da bi mu morda kar odvzeli sodniški mandat. Zadeva Krašovec vsekakor presega konkretni primer. Lahko služi za ali učinkuje kot novi primer tistega, kar … se zdi kot manipulacija, sprenevedanje in neprizanesljiv slepilni manever – sodstva. Ne gre za to?

V danem kontekstu ni nepomembno, da se pri nas ne začnejo niti disciplinsko-etični postopki niti resna cehovska (ne mislim slabšalno) premišljevanja o kakršnemkoli kritičnem odzivu ceha, o kakršnikoli javni graji, o kakršnikoli sankciji, predvsem pa ne o odvzemu sodniškega mandata v vseh tistih primerih, ko bi bila resna in vsebinsko konstruktivna obravnava, tudi znotraj sodstva, o problemu kakovosti sodniškega dela nekaterih oseb s sodniško funkcijo in njihovi javni drži na mestu. V nekaterih primerih pa celo nujna. V vsaj nekaj primerih bi poklicni epilog moral vključevati izrek ene od pravno predvidenih sankcij za sodnice in sodnike. Tudi možnosti odvzema mandata pri tem ne gre izključiti.

Mislim na tiste preverljive primere, ko oseba na sodniški funkciji svojega dela očitno ne opravlja etično primerno in pravno sprejemljivo. Ne samo takrat, ko ne presoja zadev ali ne spiše sodb v roku, v katerem bi to morala storiti. Ali ko spiše sodbe, ki so po argumentaciji nadvse neprimerne. Zlasti takrat, ko so pravoslovno (strokovno, teoretično) nesprejemljive. Prav posebej pa, če je to storjeno večkrat, pogosto ali ponavljajoče. Ne bi se smelo spregledati niti primerov tistih sodnic ali sodnikov, katerih sodbe so prepogosto razveljavljene. Včasih celo večkrat v isti zadevi. Sodniški odločevalci bi morali odgovarjati, kadar odločijo v očitnem nasprotju z ustavo, konvencijami, zakonom ali drugače pravno nevzdržno. Pa ne.

Tisto, kar ne sme ostati zamolčano

Besedilo načelnega mnenja etične komisije Sodnega sveta v zadevi Krašovec je primer dolgoveznega sodniškega pisanja, ki več vprašanj odpre kot razreši. Vključuje veliko tistega, kar za konkretno zadevo nima bistvenega pomena. Odraža dokaj neposrečeno razumevanje pravnofilozofskih in teoretičnih vprašanj glede posameznikove svobode izražanja in ravnanja, avtoritete sodstva, nepristranskosti in neodvisnosti sodstva, sodniške etike, mirovanja sodniškega mandata in nekaterih vprašanj, ki jih zakon o sodniški službi neposredno naslavlja. Izluščiti pa gre bistveno.

Avtorji tega načelnega mnenja niso sprevideli, da posameznika v času, ko mu sodniški mandat miruje, po njegovih ravnanjih ni mogoče obravnavati enako kot kateregakoli drugega sodnika na funkciji ali kot bi ga lahko obravnavali, če bi bil v trenutku, ko je predmet obravnave, v aktivni sodniški funkciji. Predvsem pa ga ni (ustavno)pravno dopustno obravnavati enako, če je predmet obravnave njegovo ravnanje v vlogi pravnega pooblaščenca (zastopnika) na sodišču, če mu takšno delo izrecno dovoljuje zakon. Presojati ravnanje osebe, ki ji sodniški mandat miruje, v tem času pa zakonito nastopi v vlogi pravnega pooblaščenca na sodišču, kot da gre za ravnanje sodnika, in ne za ravnanje pooblaščenca (odvetnika), je pravno nesprejemljivo! Tedaj je za to osebo treba uporabiti enaka pravila, merila in kriterije kot za kateregakoli pravnega pooblaščenca (zastopnika, odvetnika).

Če se stori drugače in se ravnanje osebe, ki nastopa v vlogi pravnega pooblaščenca, ocenjuje kot ravnanje sodnika, se očitno in že v izhodišču zanika prav tiste postulate vladavine prava in ustavnosti, na katere se tudi v tem primeru sodstvo sklicuje in jih hkrati zanika: učinkovita pravna zaščita stranke v postopku, pošteno in pravično sojenje, nepristranskost in neodvisnost pri sojenju ter zaščita ugleda in avtoritete sodstva. Sodnice in sodniki, ki mislijo, da mora oseba s sodniškim mandatom v mirovanju, ki na sodišču nastopa v vlogi pooblaščenca, misliti na to, da je sodnik z mandatom v mirovanju, in ne pooblaščenec kot pravni zastopnik, se motijo. In če mislijo, da se taka oseba ne sme povsem poistovetiti z vlogo pooblaščenca, da se z njo ne sme zliti, kot bi to storil odvetnik, se morajo pač zavzeti za črtanje pravnih določb, ki sodniku ali sodniku z mandatom v mirovanju dopuščajo kakršnokoli pravno zastopanje na sodišču! Le kako jim tega ne uspe dojeti!?

Drugič, s pomočjo slovenskih medijev je zainteresirana javnost domnevno prepričana, da želijo sodniški kolegi kaznovati sekretarja Vlade RS zaradi nekakšnega aktivnega in zloveščega pozivanja k izločitvi vseh sodnic in sodnikov v državi v sodni zadevi njegove žene (kar bi vendarle veljalo razumeti predvsem kot stvarno pomenljivo sporočilo in novo povabilo k resni razpravi o resnih vprašanjih slovenskega sodstva). Morda si predstavljajo, da je šlo pri tem za glasno žaljenje sodnega senata na obravnavi, ali morda za razburjeno apeliranje ob nekakšni tiskovni konferenci pred sodno palačo, ali za poskus političnega pritiska. A ni šlo za to. O tem, za kaj je šlo, se lahko kdorkoli poduči že zgolj z branjem zadnjega odstavka v načelnem mnenju etične komisije. In ta je pravno odločilen za celotno zadevo: »Sodnik se sicer sklicuje na to, da je vlogo za izločitev podala njegova žena kot zakonita zastopnica pravne osebe in da ji je sam tovrstno ravnanje odsvetoval. Vendar pri tem ni mogoče prezreti, da sam v vlogi pooblaščenca na naroku takemu vedenju ni oporekal, temveč je na obstoj zahteve za izločitev in razloga zanjo sodišče na naroku celo izrecno opozoril.« To je vse, kar ceh formalno očita gospodu Krašovcu: da tej zahtevi »ni oporekal« in je nanjo »izrecno opozoril«.

Si sme privoščiti pravno ignoranco?

In ne nazadnje, etična komisija se je v odzivu na premierjevo izjavo o tem, da ga preseneča in da obžaluje dejstvo, da so še istega dne in prej, preden je bilo mnenje izročeno gospodu Krašovcu, o svojem načelnem mnenju obvestili medije, sklicevala na dolžnost tekočega odzivanja na podane zahteve po informacijah javnega značaja. Še eno pravno nesprejemljivo stališče. »Javnost« teh in podobnih sodniških obravnav in zadev seveda ne pomeni, da sodni senati in komisije neposredno komunicirajo z javnostjo, ampak pomeni, da se dognanja in sklepi lahko orišejo pred javnostjo, da se o tem lahko javno poroča, se jih javno predstavi. A ne na kakršenkoli način in kadarkoli! Seveda morajo biti pri tem učinkovito zaščitene ustavne pravice strank v postopkih, spoštovana in smiselno uporabljena pravno elementarna procesna pravila in temeljna pravna načela, torej ustavnost. Tudi pravilo, da se z odločitvijo (in popolnoma vseeno je, ali je to sodba sodišča ali načelno mnenje etične komisije) najprej seznani tisti, ki ga neposredno zadeva.

Etična komisija je v svojem mnenju zapisala: »Sodniki so prvi, ki morajo braniti in storiti vse v podporo neodvisnosti in nepristranskosti sodstva. Sodniška neodvisnost in nepristranskost namreč ni samo stvar sistemskih (ustavnih in zakonskih) kavtel, temveč v enaki meri tudi stanje duha vsakega sodnika posebej.« In še: »Nepoznavanje prava škoduje celo pravnim laikom in še toliko bolj sodniku.« Res, stanje duha? In res, kateremu sodniku?

Ali lahko sodstvo zlorabi svojo oblastno funkcijo? In pravo? Tudi s kaznivim dejanjem zlorabe položaja in nevestnega dela v službi? Ali lahko sodstvo »politično« zlorabi pravo? Si sme privoščiti pravno ignoranco? Se to ne dogaja? Mar obravnavana zadeva ne pušča prostora za slutnjo o morebitnem poskusu osebne diskreditacije, morda celo medijskega linča?