Sedanje vlade pri življenju ne ohranjajo kakšni veliki dosežki; kot svoja največja uspeha izpostavlja gospodarsko rast in višjo zaposlenost, za kar pa je zaslužna vrsta dejavnikov. Prav tako je ne ohranja visoka podpora javnosti; po raziskavi Vox populi je doslej najvišjo (38-odstotno) podporo dosegla septembra lani. Ohranja jo to, da boljše gospodarske razmere omogočajo več denarja za poteze, s katerimi koalicijske partnerice nagovarjajo svoje volilce. Ohranja jo, ker se nobeni od vladnih strank ne uspe pozicionirati kot (nedvomna) zmagovalka morebitnih predčasnih volitev in ker si teh pravzaprav nobena stranka ne želi. Na roko ji gre to, da volilci še tretjim predčasnim volitvam niso naklonjeni – nasprotuje jim celo dve tretjini tistih, ki so z delom vlade nezadovoljni.
In – utrjuje jo Janez Janša. Najprej že s tem, ker po večini javnomnenjskih anket SDS ostaja na prvem mestu strankarske lestvice, pa tudi z vedno novimi nerazumnimi potezami. Med zadnje nedvomno sodi manija vlaganja interpelacij. SDS je podpisana pod dve od treh interpelacij, ki so trenutno vložene, napoveduje pa še nove – celo proti celotni vladi. Interpelacija je instrument opozicije, katerega namen je, da pride do zamenjave (neuspešnega) ministra, njihova inflacija pa ima lahko prav nasprotni učinek – prebudi kolektivni preživitveni duh in solidarnost celotne koalicije. Z vsako novo vloženo interpelacijo se tako zdi odhod ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča nekoliko manj verjeten. Povsem jasno je tudi, da interpelaciji proti ministricama za zdravje in za šolstvo ne moreta uspeti – očitkom o premajhnem posluhu za privatno zdravstvo in zasebno šolstvo opozicijske levosredinske stranke pač ne morejo prisluhniti.
Vsega tega se Janša nedvomno dobro zaveda, zato se postavlja vprašanje, čemu je njegova interpelacijomanija v resnici namenjena. Možnih razlag je več. Ena od njih je, da poskuša s pogostim pojavljanjem v medijih pač nagovoriti čim več volilcev. Vendar pa lahko tovrstno pretiravanje privede tudi do nasprotnega učinka – volilci strankine zagnanosti ne opazijo več ali jim začne celo presedati. V koalicijskih vrstah prevladuje prepričanje, da želi Janša predvsem blokirati delo ministrstev, vlade in tudi parlamenta. Dejstvo je namreč, da se ob vložitvi interpelacije proti posameznemu ministru z njo dva meseca ukvarja celoten resor, v primeru interpelacije proti vladi pa vsa ministrstva. Naslednja možna razlaga inflacije interpelacij je, da želi SDS predvsem nagajati Novi Sloveniji. Da skuša prikazati sebe kot nespornega protagonista na desnici, kot edino stranko, ki je kritična do nesposobne vlade in ki ni pod okriljem Murgel. Takšni razlagi pritrjuje Janšev prestižni spopad z NSi, kdo bo prvi vložil interpelacijo proti zdravstveni ministrici.
Lahko pa množico interpelacij uvrstimo na seznam neracionalnih ravnanj, h katerim se Janša zateče še zlasti tedaj, ko je v stiski. In to vsekakor je. V zadnjih mesecih sta iz SDS odšla dva poslanca, kar je toliko kot v vseh preteklih mandatih skupaj, še nekateri poslanci so se od stranke oddaljili, nezadovoljstvo v občinskih odborih narašča, nekoč zavezniške stranke so ga zapustile... Še en volilni poraz ali nezmožnost sestaviti vlado pa bi Janšo vrgla še z opozicijskega trona.
