Bazilika, ta krasno dišeča začimba, izvira iz tropskih predelov Indije ali Afrike, že v antiki in srednjem veku pa so jo razširili po Evropi, zlasti Sredozemlju, kjer imenitno uspeva. Poznamo najmanj 60 sort, poleg običajne zelene je pri nas razširjena tudi rdečelistna, na Daljnem vzhodu pa uspeva orjaška širokolistna, ki jo uporabljajo tudi kot zelenjavo. Nasproti nje je majhna in še posebno dišeča sredozemska bazilika z drobnimi cvetovi. Nekoč so ji pravili kraljevska začimba, njeno ime namreč izhaja iz grške besede basileus, ki pomeni kralj. Od tod izvira tudi poimenovanje nekaterih večjih cerkva, ki jim pravijo bazilika, zato ker gre za pomembne cerkve »kraljeve« kategorije. A vrnimo se k okusnejši različici. Najmočnejšo aromo ima bazilika tik pred cvetenjem in med njim, liste pa trgamo takoj, ko so dovolj veliki. Za pripravo jedi uporabljamo liste, popke in cvetove. Daleč najokusnejša je sveža, suha pa izgubi precej arome in deluje kot povsem druga začimba. Sveža in sušena bazilika zato med seboj nista zamenljivi! Če je na vrtu nimamo, lahko že posejano kupimo, nato pa jo presadimo na sončen vrt, kjer najbolje uspeva, a le do prve slane.

receptura bazilika pesto marelična marmelada testenine pica