Pred vami je koncert v Križankah, torej naskok na še eno večjih glasbenih prizorišč pri nas. Marca vam je uspelo napolniti Kino Šiška, kjer je večina občinstva vztrajala z vami skoraj štiri ure. Kakšen odziv pričakujete tokrat?

Julijan Erič: Ta čas nam mediji posvečajo večjo medijsko pozornost in zaradi tega pričakujemo publiko, ki je do sedaj še ni bilo na naših koncertih. S takšno reklamo se še nismo srečali. Po drugi strani bo marsikoga odvrnila visoka cena vstopnice. Tako se vse nekako poravna.

Na predstavitvi prvenca so bili vaši gosti tisti, ki so povezani z nastankom albuma. Kako ste tokrat prišli do izbora gostov?

Zlatko Đogič: Igramo specifično vrsto glasbe v slovenskem prostoru, tega se zavedamo in to je stvar, ki jo gojimo, neka vrsta improvizacije, nekega čutnega igranja. Formo imaš precej razpuščeno, važno je le, da se med sabo poslušamo. Vsi ti ljudje, s katerimi smo in bomo igrali tudi v Križankah..., z vsemi nam je uspelo vzpostaviti komunikacijo na glasbeni ravni. Večina je tudi naših osebnih prijateljev, za katere vemo, da to zmorejo. Naša muzika je energijska, tudi mi tako delujemo na velikem polju energije. Gremo se tako, kot se počutimo.

Julijan Erič: Vedno poskušaš zadevo še popestriti, jo narediti zanimivejšo. Ljudje zdaj že vedo, da smo štirje. Tudi v prihodnje na večjih koncertih lahko pričakujete različne goste.

Laibach so pred kratkim napolnili Križanke. Ni veliko slovenskih popularnih zasedb, ki bi zbrale toliko občinstva. Kako se doseže tak preboj?

Miha Erič: To je odvisno od tega, kakšno glasbo delaš, kakšno publiko imaš. Lahko imaš občinstvo, ki te stalno spremlja, ki ve, kaj vse si dal skozi. Koliko ljudi bo prišlo na koncert, je odvisno tudi od vremena in prostora, kjer igraš. Na nekaterih manjših koncertnih odrih je pred dvorano ostajalo še enkrat toliko ljudi, kot jih je že bilo znotraj.

Julijan Erič: Ne gre za to, da bi želeli dvorano napolniti za vsako ceno. Radi bi na nekem prizorišču odigrali svojo glasbo in kdor pride, pride. V Križankah smo dobili priložnost in se dogovorili. Veliko ljudi nas sprašuje, ali nas ni nič strah. Zase in tudi za druge lahko rečem, da nas ni strah. Tudi če ne bo poln avditorij, to ne bo škodovalo naši glasbi. Na neki način se spuščamo v avanturo.

Zlatko Đogič: Prej smo sami klicali v klube za nastope, kar je bilo toliko težje. Zadnja tri leta pokličejo klubi sami, kar je veliko lažje. Tako v preteklosti kot zdaj je naša želja, da čim več igramo.

Miha Erič: Na začetku smo se soočali z nezaupljivimi, včasih tudi arogantnimi organizatorji. Razumem njihovo tveganje. Ne poznajo te in se sprašujejo, ali bodo koncert lahko izpeljali, ali bo sploh kdo prišel.

Julijan Erič: Nekatere pesmi danes odigramo povsem drugače kot na začetku. Za tiste, ki nas spremljajo od začetka pred osmimi leti, je to lahko povsem nova izkušnja. Komadom dajemo vedno nove preobleke. Z improvizacijo jih izboljšujemo, poskušamo še nekaj dodati in se razvijati. Če ni koncertov, ni motivacije za vaje. Tako s koncerti vzdržuješ motivacijo in disciplino, s katero se prebiješ.

Kaj pravzaprav pomeni vaše gostovanje v ZDA?

Julijan Erič: Ni se še zgodilo, da nas ne bi bilo tri mesece na slovenskih odrih. Nastopali smo že tudi čez mejo, vedno je bilo zabavno srečevati nove glasbenike. Vendar bo tokrat povsem drugače, gremo še dlje, v nove izkušnje. Prvič tri mesece od doma povsem na svojem.

Miha Erič: Pot v Ameriko bo tudi pot nazaj h koreninam.

Ali bi nastopili za Melanio Trump?

Zlatko Đogič: O nečem takem sem razmišljal pred kratkim. Glasbe in politike ne želimo mešati. Imamo lastna politična prepričanja, toda za politično stranko ne bi nastopali. Nastopali smo na Marihuana maršu in že to postavljam pod vprašaj. Naša glasba je daleč od politike. Glasba mora biti ločena od politike tako kot Cerkev od države. Lahko bi bili čisti janšisti, pa ne bi šli igrat za Janšo.

Miha Ribarič: To ne pomeni, da nismo občutljivi za socialne teme, saj naša besedila tudi govorijo o tem. Predvsem se ne želimo povezovati z banalno politiko. Z veseljem se udeležimo dobrodelnih in drugih koncertov, ki poskušajo reševati socialna vprašanja.

Kaj lahko pričakujemo ob vrnitvi iz ZDA?

Vsi: Koncerte v različnih manjših klubih, kjer se počutimo kot doma.

Julijan Erič: Računam, da bo v treh mesecih skupnega življenja nastalo kar nekaj novih pesmi. Logično bi bilo, da bi izdali nov album.

Zlatko Đogič: Imamo že kar nekaj neizdanega gradiva in tudi na poti bomo ustvarjali, tako da po vrnitvi nov album ne bi smel biti vprašanje. Če nam bodo ponudili, da posnamemo album čez lužo, bomo to z veseljem sprejeli. Tudi koncert v Križankah pred odhodom bomo posneli za izid našega prvega pravega koncertnega albuma.