Kot je navada pri takšnem »možganskem viharjenju«, kot precej ponesrečeno prevajamo intelektualno razpravo, v angleščini znano kot brainstorming, je bilo ponovno veliko več razmišljanja o vzrokih in manj o posledicah. Pa tudi pri teh smo se vrteli v precej utečenih tirnicah, ki usmerjajo naša razmišljanja in percepcije v zadnjem obdobju. Naboru dosedanjih kriz, finančne, ruske, teroristične in migrantske, se je priključil še brexit – britanski odhod iz EU. Pri slednjem ni bilo jasno, ali je zaradi tega bolj v krizi Združeno kraljestvo ali Unija ali oba. Stanje je torej zgodovinsko katastrofično, k čemur naj bi izdatno pripomogli tudi politični liderji, ki niso na ravni zgodovinskega izziva. Ne znajo si prav predstavljati prihodnosti, današnje težave pa rešujejo z včerajšnjimi recepti.
Blejski forum ima z več kot desetletno tradicijo kapital, ki bi ga Slovenija že morala znati uporabiti sebi v prid – politično, medijsko, gospodarsko, turistično. Tudi podobne »maše« drugod po svetu, na primer v Davosu ali Dubrovniku, imajo podobne cilje in države se nadejajo podobnih pozitivnih učinkov. Države jih izkoriščajo za promocijo svojih politik, ki bi v bolj formalnih okoliščinah lahko delovale neprimerno, oziroma želijo zanje zagotoviti dodatno medijsko pozornost. Blejski forum s tem nima sreče. Slovenska politika ga ne zna prav izkoristiti. Ne v preteklosti in ne letos (kar ni kritika zavzetih diplomatov zunanjega ministrstva, ki so svojo nalogo organizatorja opravili odlično).
Turki in Slovenci
Veljalo bi se vprašati, zakaj je turški zunanji minister Mevlut Cavusoglu tokrat našel čas, da se je na poti s Kitajske z vrha G20 v Strasbourg (na zasedanje Sveta Evrope) na kratko ustavil na Bledu. Zato, ker je to »obljubil svojemu dobremu prijatelju Karlu«, kot se je kurtoazno izrazil, verjetno že ne. Turčija v sedanjih okoliščinah potrebuje vse kanale, da oznanja in pojasnjuje svojo politiko do aktualnih zadev globalne, evropske, bližnjevzhodne in notranje turške varnosti. In kako je to naredil! Jasno, odločno in natančno. Enostavno je povedal občinstvu, medijem in s tem predvsem EU, da je Turčija velika, pomembna, samozavestna država, ki kljub vsem problemom in tegobam, ki krotovičijo Evropo, v njej še vedno vidi najbolj napreden, stabilen in življenja vreden del sveta, zato se ji želi priključiti. Vendar kot enakopravna, ne podrejena članica. Iz Cavusoglujevega nastopa je izžarevala stoletna tradicija osmanske diplomacije, pa tudi njegova »britanska šola«, London School of Economics. Vprašanja v razpravi so bila neposredna in neprijetna, vendar je turški zunanji minister nanje odgovarjal direktno, nizajoč argumente, kot jih vidi in doživlja sedanja turška oblast. In čeprav je minister govoril v prvi osebi ednine, ni prav nihče dobil vtisa, da gre za njegove osebne ocene in stališča. Prav nasprotno, skozenj je jasno in glasno govorila Erdoganova Turčija.
Slovenski nastopi ne bi mogli biti dlje od nastopa turškega premierja. Predsednik države je bil ponosen na svoj evropski federalizem, predsednik vlade je zagovarjal evropski pragmatizem, zunanji minister pa se je tej igri med dvema ognjema izognil tako, da o tem sploh ni govoril. Za tuje udeležence, ki jim je forum v prvi vrsti namenjen, je slovenski nastop pomenil svojevrstno enigmo, kam Slovenija dejansko spada v svoji strateški opredelitvi glede prihodnosti EU. Vedno znova opozarjamo, da takšne priložnosti doma in v svetu niso namenjene razkazovanju osebnih intelektualnih in retoričnih zmogljivosti ter veščin in da v resnici udeležencev ne zanima, kaj si o tem ali onem mislita Pahor ali Cerar, temveč kakšna je pozicija Slovenije in kaj lahko Slovenija s pomočjo teh neformalnih, vendar ustaljenih kanalov mednarodne komunikacije in interakcije prispeva k skupnemu, mednarodnemu premisleku. Kakšna stališča in politike lahko nakaže ali najavi ter kasneje zagovarja oziroma izvaja v formalnih diplomatskih kanalih v multilateralnih strukturah ali v bilateralnih odnosih.
Ali res ni mogoče, da bi se trije kabineti (predsednika države, predsednika vlade in zunanjega ministra) dogovorili in uskladili, kaj bo kdo rekel in zakaj? Vsi trije so omenili podporo kandidaturi dr. Danila Türka za generalnega sekretarja OZN. Vendar – ali res ni bilo mogoče zbrati dovolj političnega poguma ali vsaj zdravega razuma, da bi našega kandidata, ki mu trenutno ne kaže najbolje, povabili na panel političnih voditeljev ali mu celo dali posebno priložnost (tako kot turškemu zunanjemu ministru), da tako rekoč na domačem terenu nam in svetu predstavi, kako vidi svet in, če bo izvoljen, kako bo zagotovil njegov boljši in bolj varen jutri?
Kaj hoče predsednik?
Ne moremo tudi mimo »cvetke«, ki jo je predsednik Pahor zasadil na letošnjem forumu. Gre za njegovo idejo o »pozitivnem populizmu«, načinu, kako naj bi v enostavnem jeziku in z enostavnimi sporočili komunicirali z različnimi, tudi antagonističnimi družbenimi skupinami ter tako zbližali ali vsaj omilili mednarodna družbena nasprotja in napetosti. Za trenutek se je zamisel slišala iskreno in zanimivo, vendar samo za trenutek. Potem se je prebudilo žal zarjavelo sociološko (ne)znanje. Kaj že je populizem? Enostavna definicija pravi, da gre za podporo ali skrb za navadne ljudi. Malo bolj razširjena, da gre za politično strategijo ali preračunljivo izkoriščanje predsodkov navadnih ljudi do drugačnih, marginalnih ali privilegiranih elit. Populistična politika ponuja besede in obljube namesto učinkov, za kar potrebuje karizmatične in/ali avtoritarne voditelje. Tako hitro ugotovimo, da je »pozitiven populizem« protisloven, pravi contraditio in terminis. Če je populizem, potem ne more biti pozitiven, če pa je pozitiven, potem ni populizem, temveč popularizem.
Čisto drugačna je bila zgodba na to vižo na varnostni konferenci, ki je istočasno potekala v Haagu na Nizozemskem. Visoki komisar za človekove pravice ZN Zejd Raad Al Husein je tam ostro napadel populiste in jih označil za demagoge in politične fantaste. Med njimi je naštel Geerta Wildersa, nizozemskega desničarskega voditelja, Donalda Trumpa, ameriškega predsedniškega kandidata, Viktorja Orbana, madžarskega premierja, Miloša Zemana, češkega predsednika, Norberta Hoferja, avstrijskega predsedniškega kandidata, Roberta Ficka, slovaškega premierja, Marine le Pen, voditeljico francoske Nacionalne stranke, Nigla Faragea, vodjo Ukipa. Bog ne daj, da bi se naš predsednik v takšni druščini znašel z nalepko populista. Vendar pa kar veliko Slovencev meni, da je nepopravljiv popularist. Zato je predsednik in bo najverjetneje tudi v naslednjem mandatu. Spodobilo bi se, da loči med popularnim in populističnim. Blejski forum je pač naše paradno, tudi intelektualno okno v svet.
Levstikov Brdavs pred Dunajem je bil stereotip ne ravno bistrega, vendar močnega in krvoločnega Turka. Takšnega, ki ga tudi današnja avstrijska politika nikakor ne bi spustila v EU. Kaj pa Krpan? Vemo, kako se je končala zgodba takrat. Pa danes? Vladarji vsak po svoje, minister Karlo pa nič.
