In kdo dejansko prihaja s polnim mandatom na vrh slabe banke? Balogh glasno poudarja, da na pritiske, takšne in drugačne, ne odgovarja, da nima »tolerance do političnega vmešavanja«. Naj ob tem zgolj omenimo, da so isto trdili tudi njegovi švedski predhodniki, a se jim to, če ne upoštevamo njihovih bančnih računov, ni posebej dobro obneslo. Balogh je med drugim ponosen na to, da je v preteklih mesecih slabo banko umaknil z naslovnic časopisov, da je zmanjšal stroške delovanja, svetovalnih pogodb, hkrati pa ne pozabi povedati, da ima nižjo plačo od predhodnikov, in svojo pisarno primerja z meniško celico.
Težava je v tem, da s povsem enako vnemo razlaga tudi to, zakaj ne smejo biti javne posamezne informacije o delovanju DUTB, katere ključni cilj je povrnitev davkoplačevalskega denarja, porabljenega za sanacijo bank. Pri vprašanjih o postopkih prodaje močno podcenjenega premoženja, prenesenega iz podržavljenih bank, o kupcih tega premoženja, o ponujenih in končno doseženih cenah Balogh hitro opozori na pravila poslovne skrivnosti, ki veljajo v poslovnem svetu. Vendar hkrati pozabi, da v tem poslovnem svetu tudi državne dokapitalizacije, o kateri se bo še pred koncem leta dogovarjal s finančnim ministrstvom, niso prav pogoste.
Dejstvo je, da je portfelj slovenske slabe banke drugačen od portfeljev drugih bank. Če so bile slednje polne predvsem nasedlih nepremičninskih projektov, je DUTB polna terjatev do podjetij in finančnih holdingov, zavarovanih z delnicami, kapitalskimi deleži. V portfelju ima več kot 100 podjetij, za katera so presodili, da jih je vredno prestrukturirati in ohraniti pri življenju, kar pomeni, da bodo po nekaterih večjih prodajah, napovedanih za konec leta, med katere spadata na primer tudi za SDH in državo pomembna koprski Cimos in mariborska MLM, prihodke ustvarjali z upravljanjem premoženja in ne s prodajo naložb.
Predvsem zaradi vloge in pomena, ki ju ima DUTB za slovensko gospodarstvo, in ne zgolj za nepremičninski trg, so spori z drugimi upravljalci državnega premoženja, kot je bil tisti v zvezi s prenosom terjatev do Save v začetku leta, nerazumljivi, glede na to, da imajo vsi istega lastnika, pa celo nesprejemljivi. Floskule, da skušajo doseči vsak svoje zakonsko opredeljene cilje – poplačilo denacionalizacijskih upravičencev, polnjenje pokojninske blagajne ali povrnitev davkoplačevalskih milijard –, so pri tem odveč. Težava je zgolj dejstvo, da je ta lastnik država oziroma da lastništvo v njenem imenu upravlja (slovenska) politika. S tega vidika bi lahko to, da so se upravljalci državnega premoženja znašli na nasprotnih straneh, dejansko razumeli celo kot neke vrste zagotavljanje nadzora in ravnovesja.
Kakor koli že, prav bi bilo, če bi bil Balogh vsaj tako, kot je ponosen na to, da so politikom vrata v DUTB zaprta, kmalu ponosen tudi na to, da je (stranska) vrata zaprl raznim finančnim družbam oziroma skladom, ki bi že tako podcenjeno premoženje, preneseno iz podržavljenih slovenskih bank, kupili še pod ceno.
