Izvršbe med dvema skrajnostma: nekateri polni vseh ukan, drugi obupano pasivni

Preventivno takoj skočijo na nepremičnino

Izvršbe zajemajo izredno široko področje. Velik del izvršb odpade na bolj kot ne rutinske izvršbe večjih družb (telefonija, distributerji električne energije in podobno), ki so se načeloma pripravljene pogajati o raznih odlogih in obročnih plačevanjih. Obstajajo pa tudi upniki, ki so precej radikalnejši. »Upniki so v poslovni praksi ugotovili, da če predlagajo izvršbo neposredno na nepremičnino tudi za minoren znesek, se dolžnik ustraši, denar najde in plača. Ko je enkrat izdan sklep o izvršbi na nepremičnino, se prav tako zaznamba vpiše v zemljiško knjigo in upnikov interes je zavarovan. Zato je pogosto interes upnika, da čim prej predlaga izvršbo na nepremičnino, da ga drugi upniki ne prehitijo. Ko je nepremičnina prodana, se upnike namreč poplačuje po vrstnem redu. Če kupnina ne zadošča za poplačilo terjatev vseh upnikov, nekateri zato ostanejo nepoplačani,« razlaga nekdanji vodja izvršilnega oddelka na ljubljanskem okrajnem sodišču Aleksander Šmid.

Upnik lahko predlaga izvršbo na najrazličnejše premoženje dolžnika, sodišča pa so na ta predlog vezana in preverjajo zgolj formalnosti ter to, ali sredstva, na katera upnik predlaga izvršbo, sploh obstajajo. Izvršba lahko tako vzporedno teče na različnih vrstah premoženja dolžnika, vse dokler terjatev ni poplačana.

Eni polni vseh ukan, drugi obupano pasivni

Šmid se strinja, da upniki včasih težko najdejo dolžnikovo premoženje, kar je po njegovi osebni oceni tudi sistemski problem. »Dolžniki, ki se znajdejo, znajo skriti premoženje in potem upnikom niti ne ostane drugega, kot da gredo še na nepremičnine, ki jih je najlažje najti. Je pa ta postopek, poleg izvršb na premičnine, najdaljši in najdražji. Najlažje je izterjati z računa, ampak tam je sredstva tudi najlažje skriti.«

Po Šmidovem mnenju obstajata dve skupini problematičnih dolžnikov, ki pa sta si med seboj diametralno nasprotni. Prvi z različnimi manevri in pritožbami spodbijajo sleherni sklep sodišča in nalašč zavlačujejo postopke, čeprav jih ne morejo ustaviti. »Večkrat se je zgodilo, da je dolžnik, ki je zavlačeval postopek, na koncu, ko je postalo zanj resno, nenadoma našel ne tako malo denarja in poplačal terjatev,« pojasnjuje Šmid in opozarja tudi na drugo problematično skupino dolžnikov. Ti pridno sprejemajo sodno pošto, vendar se nanjo sploh ne odzivajo in tako še poslabšujejo svoj položaj, saj ne uveljavljajo niti okoliščin, ki so v njihovo korist. Po njegovih izkušnjah gre predvsem za ljudi, ki so v resni socialni stiski. »Najverjetneje so zaradi različnih dolgov zasuti s sodno pošto in se niti ne znajdejo več, katero pisanje kam sodi. Toda zadeva ne izgine,« pripoveduje Šmid, ki se mu zdi smotrno, da bi se vsaj pri izvršbah na nepremičnine vključil tudi center za socialno delo, saj gre za precej širši družbeni problem in ne samo za pravosodnega.

Zakonske spremembe popravile statistiko

Čeprav izvršbe že dlje časa slovijo kot eno trdovratnejših področij sodstva v kontekstu (ne)učinkovitosti, se stanje izboljšuje. Pričakovani čas rešitve izvršilnih zadev je leta 2008 znašal več kot 16 mesecev. Naslednje leto se je drastično znižal na 11,6 meseca, se počasi nižal še naprej in se lani z 8,6 meseca spustil na 5,3 meseca. Na okrajnem sodišču v Ljubljani ocenjujejo, da še vedno najbolj problematične ostajajo izvršbe za izvajanje stikov z otroki, saj gre za izredno občutljivo področje, izvršbe na nepremičninah, ki so med drugim tudi najdolgotrajnejše, ter izvršbe za izpraznitev nepremičnin in deložacije, ki najbolj prizadenejo dolžnike.

Med razlogi za skrajšanje pričakovanega roka izvršb na sodišču vidijo kadrovske okrepitve, vedno večjo digitalizacijo postopka, konec koncev pa je v zadnjih nekaj letih novih zahtevkov za izvršbe nekoliko manj. Po besedah višje strokovne sodelavke iz urada predsednice ljubljanskega okrajnega sodišča Brine Redling se kažejo tudi nekatere pozitivne zakonske spremembe, ki so začele veljati z avgustom 2014.

Redlingova poudarja predvsem več pristojnosti strokovnih sodelavcev, ki lahko razbremenijo sodnike, možnost odloga izvršbe na predlog upnika za največ eno leto (prej neomejeno) in največ dve javni dražbi za prodajo nepremičnine.