Anton Komat, slovenski svobodni raziskovalec, pisatelj, scenarist, publicist, predvsem pa naravovarstvenik, je vrtnarjenje, kot nam je zaupal, podedoval od mame in babice. »Ko sem bil še majhen, smo imeli vrt in še zakupljeno njivo blizu hiše. Zrasel sem med vrtnimi rastlinami in z motiko v rokah. Otroci smo že od zgodnjega otroštva pomagali pri delu na vrtu,« pove Komat in doda, da so ravno zahvaljujoč vrtu in očetovi plači spodobno živeli.
Moža, ki postaja sinonim za sobivanje v naravi, smo obiskali v Domžalah, kjer ima poleg manjšega vrta ob hiši zadnja štiri leta v najemu večji vrt. »Vrt okoli hiše sem prepustil ženi, sam pa z veseljem obdelujem teh tisoč metrov zemlje,« pove sogovornik in nas popelje po na videz precej zaraščenem vrtu. »Tak mora biti, saj govoriva o permakulturnem vrtu,« nas pouči sogovornik in pri tem prizna, da zaradi nove knjige, ki je tik pred izdajo, ni utegnil pokositi trave. A visoka trava prav nič ne moti obiskovalcev, ki jih je, kot pravi Komat, vedno veliko. »Vrtičkarji se na tem koncu radi družimo. Izmenjujemo si tako semena kot znanje in skupaj rešujemo probleme, ko nastanejo,« pove in ne pozabi omeniti niti bližnjega konjskega hotela, kjer dobi vrhunski, dobra štiri leta uležan konjski gnoj. »Ko sem začel obdelovati nove najete površine, je bila zemlja zelo zbita. Videlo se je, da so jo obdelovali z motokultivatorjem,« pove sogovornik. Na vprašanje, kako se rahljanja zemlje loti sam, pove: »Sam vrta nikoli ne lopatam. Imam posebno lopato, pravim ji ruska lopata, ki sem jo našel na spletu. Ob pomoči mojstra za obdelavo kovin sva na oko naredila prototip, ki je navdušil tudi druge. Zdaj lopato, ki zemlje ne zbije in jo le rahlja, izdeluje rokodelec iz Kranja,« pove in ne pozabi dodati še druge prednosti: »Poleg tega, da ravnanje z rusko lopato ni naporno, ni bolečin v križu, z njo tudi do štirikrat hitreje opraviš delo.« Zbitost zemlje Komat prepreči tudi z zastirko iz žitne slame (pozimi je plast debelejša), ki ob tem zadrži tudi plevel, zaradi višjih temperatur, ki jih ima zemlja, pa je spomladi mogoče vsaj pol meseca prej sejati.
Česar ne pridelata, kupita
Čeprav v vrtu ni več zgodnjega krompirja, pobrali so tudi papriko, kumare in paradižnik, vrt krasijo pisani cvetovi aster in cinij, lepe so tudi sončnice, ki so namenjene pticam. Med sprehodom mimo čudovitega pora, pese, zelja, črne redkve, pastinaka, repe, korenja in buč hokaido se pogled ustavi na fižolovkah. »Imamo 70 fižolovk, na njih bo najbrž okoli 20 kilogramov fižola. Dovolj za nas,« pove in doda, da zelenjavo, ki jo zmanjka, z ženo kupita pri okoliških kmetih. »Tako sva že lani kupila rumeno korenje, kolerabo in krompir pri prijatelju kmetu, ki je brezposelnost izkoristil in na podedovani zemlji začel sonaravno kmetovanje,« pove in omeni, da je podobnih uspešnih zgodb, ki jih mlada generacija išče v zemlji, vse več. Tudi zelje bo kmalu oblikovalo glave in Anton Komot jih bo z veseljem skisal. »Lani sem prvič kisal zelje. Zeljne glave sem naribal, jih posolil in jih v posodi pokril z listi, vse skupaj pa obtežil s kamni,« pove. Verjeli ali ne – ker hiša, v kateri živita z ženo, nima kleti, sta zelje enostavno kisala v spalnici. »Poleg pianina,« pove v smehu, »prav nobenega neprijetnega vonja ni bilo.«
Vojna z voluharji
Ob vsej tej divji lepoti, ki jo zaokrožajo še drevesa jablan, češenj, sliv in hrušk, človek pomisli, da uspešen vrtnar težav v vrtu praktično nima. »Seveda sta mi vrt in delo v njem v veselje. Pa vendar imam kar nekaj gostujočih jedcev, ki jim želim zmanjšati prevelik apetit,« prizna sogovornik in pokaže na obglodane gomolje zelene, ki si jo je dan prej privoščil voluhar. Ta se mu je, kot pravi, priselil iz sosednjega vrta. »Poleg gomoljne zelene so mi pojedli praktično vso zgodnjo peso,« pove in nam z veseljem zaupa bojni načrt proti temu glodavcu. »Presekal sem rov, vanj dal karbid, zalil z vodo in luknjo zamašil z zemljo,« pove in razloži, da je dim, ki se pri tem ustvari, razlog, da voluhar pobegne drugam. Ob tem je treba biti dosleden, dokler se nepovabljeni gost ne izseli. Za pasti, namenjene voluharjem, je za ped velika žival dovolj prebrisana, saj mu je past sprožila z zemljo, ki jo je potisnila na sprožilec. S polži, kot nadaljuje, nima večjih težav. Morda tudi zaradi cenenega piva, s katerim jih je lovil. »Ko je največja invazija, redno kosim travo, pas ob ograji pustim poraščen in polži tam ostanejo. Je pa žena na domače vrtu imela letos več težav z njimi. Ko je bilo najhuje, je vstajala zgodaj zjutraj in jih pobirala z roko.« V svojem vrtu Anton Komat ne uporablja nobenih pesticidov, zato pa redno kolobari. Paradižnik je podlegel glivi, mutantu, ki je prišel s krompirja. Rešitev je našel v doma izdelanem škropivu. »Tega pripravim z žlico sode bikarbone, dveh žlic olja in žlice biorazgradljivega detergenta. Vse skupaj zmešam s petimi litri vode in uporabim škropilnico. Stvar deluje,« pove.
Na vrtu Antona Komata in na manjšem, ki ga upravlja žena in na katerem ta trenutek čudovito cvetijo kapucinke, pri kateri so užitni prav vsi deli rastline, saj imajo listi in cvetovi nežen, a prepoznaven okus po popru, raste vse, kar za samooskrbo potrebuje majhna družina. »V trgovino praktično ne hodiva. Redno obiskujeva domžalsko tržnico, presežke zelenjave tudi menjava s prijatelji vrtnarji,« pove Komat, ki rešitev globalne krize vidi v reševanju na lokalni ravni, tudi na področju prehrane, ki med drugim vključuje tudi prehod na lokalni trg in lokalno pridelavo hrane. Opolnomočenje lokalne skupnosti je temelj preživetja v teh kriznih časih.
