»Portorož je bil med letoma 1900 in 1925 modno središče, primerljivo s Parizom, Benetkami, Dunajem in Opatijo. »Sloves majhnega, butičnega zaliva so v svet ponesle predvsem dame iz Avstrije in Italije, ki so se pod žarometi portoroške promenade sprehajale oblečene po zadnji modi,« pove Slobodan Simič - Sime, ustanovitelj portoroškega Muzeja torbic. Kot ljubitelj turizma in pomorstva že nekaj let zbira eksponate, ki so povezani s turizmom. »V vseh teh letih sem med drugim zbral tudi nekaj več kot 1500 torbic, ki so me pritegnile predvsem z obrtniškega in zgodovinskega vidika. Med njimi mi je uspelo izbrati smetano, nekaj najlepših, najbolj zgovornih, in jih 150 razstaviti v pred meseci odprtem Muzeju torbic v prostorih portoroške Splošne plovbe.« Podoben muzej v Evropi najdete le v Amsterdamu.
Slovensko damsko torbarstvo
Nekatere torbice je Simič dobil v dar, za druge je odštel tudi po nekaj tisoč evrov. Kot je povedal, je torbica od nekdaj zelo opazovan del ženske oprave. Poleg funkcionalnega pomena je kmalu dobila tudi estetski pomen. Vse skupaj je šlo tako daleč, da so že pred koncem 18. stoletja ženske torbice začele postajati prave umetnine. Da je njihova vrednost dosegala bajne vsote, da je bila vsaka torbica namenjena določeni uporabi, določenemu družbenemu razredu, da so torbice oblikovali vsi svetovno priznani oblikovalci, o vlogi in pomenu ženske torbice pove skoraj vse.
Torbice, ki s seboj nosijo zanimive zgodbe iz preteklosti, so v muzeju najbolj cenjene, a sogovornik ni mogel izpostaviti le ene. »Vsaka torbica v portoroškem muzeju je pomemben vir spoznanj. Kar zadeva materiale, iz katerih so torbice izdelane, lahko izpostavim torbico iz kože pasavca, ki je prišla iz Argentine. Zelo elegantna je Chanelova torbica iz 60. let. Zanimive so tudi torbice vplivnih žensk. Prav posebno pozornost namenjamo slovenskemu damskemu torbarstvu, razstavljene so nekatere od prvih unikatnih torbic Marjete Grošelj, družine Barlič in mnogih drugih,« razloži Simič in še doda: »Del zbirke je namenjen tudi nekoč zelo uspešni slovenski usnjarski galanteriji, ki je cvetela med letoma 1960 in 1985. Tukaj mislim predvsem na tovarno Toko, Usnje Vrhnika, podjetje Galant in še katero, danes žal propadlo podjetje.«
Kraljica je namesto torbice poslala pismo
Zagotovo pa obiskovalca – teh je vse več – najbolj pritegne zbirka torbic znanih, slavnih in pomembnih žensk z vsega sveta, ki se hitro širi. Tudi zaradi seznama želja, ki ga je pripravil Simič. Na njem je 150 žensk, za katere si želi, da bi muzeju podarile torbico. »Gre za močne ženske, ki so imele pomembno vlogo v zgodovini, družbi in politiki. Na seznamu se je znašla tudi kraljica Elizabeta, ki je odgovorila, da se zahvaljuje za zanimanje. »Kot nam je prijazno napisala v pismu, ki je v muzeju tudi razstavljeno, zelo ceni našo pozornost, vendar naši prošnji ni mogla ugoditi, ker redno prejema tovrstne prošnje in bi bilo nepošteno delati izjeme.«
Povabilu pa se je hitro odzvala prva slovenska predsednica vlade Alenka Bratušek, ena prvih, ki je podarila svojo torbico, sledili pa sta ji slovenska mezzosopranistka v Rusiji Manca Izmajlova in predsednica državnega protokola Ksenija Benedetti. Čisto po naključju je Simiču v enem od številnih italijanskih antikvariatov uspelo kupiti torbico italijanske primabalerine Carle Fracci. »Elegantno večerno torbico iz akrila, v pozlačenem okvirju in v izčiščenem škatlastem dizajnu, ki se zapira z zaponko v obliki šminke, pa nam je pred svojim velikim koncertom v Portorožu podarila hrvaška megazvezdnica Severina Vučković,« je povedala Enida Hodžić, vodja muzeja, in dodala, da gre zahvala za to predvsem direktorici Avditorija Portorož Dragici Petrovič, ki je tudi Severinina prijateljica. Petrovičeva je v muzej povabila tudi teniško igralko Mimo Jaušovec, ki je bila kar štirikrat izbrana za slovensko športnico leta, podarila pa je sivo-črno in športno oblikovano torbico Nike.
