Novica, da je petčlanski senat vrhovnega sodišča razveljavil obsodilno sodbo Tonetu Ropu, ki so ga spoznali za krivega izdaje uradne tajnosti, in zadevo vrnil okrajnemu sodišču v ponovno sojenje, je zagotovo povezana z državnimi interesi. Tone Rop, nekdanji predsednik vlade in nekdanji poslanec, je namreč nekega dne v letu 2007, dan po tistem, ko je Dnevnik razkril, da sta se hrvaški premier Sanader in šef domače opozicije Janša leta 2004 ujela v prisluhe Sove, v pogovoru s televizijskim novinarjem to potrdil, pri tem pa še povedal, da sta se Janša in Sanader dogovarjala o incidentih v Piranskem zalivu.
Objavi te šokantne informacije sta sledili dve pravdi. Prvo je sprožil Janša. Ropa je tožil zaradi neresnične navedbe, saj se on s Sanaderjem ni nič dogovarjal, sklenila pa se je s poravnavo, ki je Janši in Ropu omogočila, da sta se vsak zase izvlekla iz neprijetnega položaja. Druga pravda se je začela na predlog okrožnega državnega tožilstva, ki je Ropu očitalo izdajo uradne tajnosti, skleniti pa se bo morala do avgusta 2018, ko zadeva zastara. Državi je v zvezi z njo lahko nerodno, ker škandal še vedno živi in obremenjuje meddržavne odnose (skupaj s hrvaško arbitražno prisluškovalno afero), ker njen tožilec Ropu doslej ni mogel dokazati, da je naredil kaj narobe, in ker slovenska sodišča – če poenostavimo stališča vrhovnih sodnikov – že tri leta mlatijo prazno slamo.
To o mlatenju prazne slame je v sodbi vrhovnega sodišča zapakirano v zglancan pravniški jezik, ki – preveden v slovenščino – okrajnemu in višjemu sodišču sporoča: »Ljudje božji, če nekomu očitate izdajo uradne tajnosti, potem mora imeti sodišče na voljo dokaze, da je bilo tisto, kar naj bi izdal, od samega začetka označeno kot tajno. Ker sodb niste oprli na take dokaze, ju razveljavljamo. Ponovite vajo!«
Mogoče je slutiti, kako se bo ponavljanje vaje končalo, saj so minevala leta, čistilke pa so vmes vestno pospravljale, zato nihče več ne more najti, recimo, tonskega posnetka ali magnetograma pogovora Janša-Sanader s pečatom »Strogo zaupno«. Če se bo ponavljanje vaje sploh kdaj končalo, če primer ne bo prej zastaral. In če bo zastaral, bo svoj del odgovornosti moralo prevzeti tudi vrhovno sodišče. To je namreč o mlatenju prazne slame odločilo že februarja letos, sodbo pa sta nižji sodišči prejeli šele čez šest mesecev, avgusta. Je to sploh mogoče? Kaj, za vraga, ste počeli 180 dni?
Najznosnejše pojasnilo bi zagotovo bilo, da je senat vrhovnega sodišča 180 dni potreboval, da je s pretanjenimi formulacijami, s katerimi so se lahko strinjali vsi njegovi člani, spisal ključni del obrazložitve že tako kratke sodbe. Ta del (o mlatenju prazne slame) pa obsega natanko 22 vrstic oziroma 8 povedi! Ja, niso vsi tako vešči pisanja, kot smo novinarji ali pisatelji, vseeno pa bi lahko začeli iskati sodnike, ki znajo hitreje misliti in pisati. Manj znosno pojasnilo bi bilo, da je zamudo treba pripisati kakšni administrativni napaki, recimo, da se je kje kaj izgubilo, založilo. V tej državi se vedno kje kaj izgubi, založi ali pade v napačni predalnik, najpogosteje pa je izgubljeno ali založeno povezano z interesi Janeza Janše. Povsem neznosno pojasnilo, ki ga ravno zaradi tega zanesljivo ne bomo slišali, pa bi bilo, da je bil v ozadju kakšen premislek: od tega, da bi bilo koristno, ko bi zadeva zastarala, do tega, da se s prehitro objavljeno novico o razveljavitvi sodbe neprijetnemu Ropu ne bi kdo komu kaj zameril.
Senatu vrhovnega sodišča je predsedoval gospod Marko Šorli, ki je bil julija izvoljen za ustavnega sodnika (kot preferenčni kandidat SDS).
