Merilnik hitrosti, ki ga ljudski jezik imenuje radar, je že pred časom postal naš vsakdanji spremljevalec v prometu. Prve korake na tem področju so naredili v Združenih državah Amerike, kjer so leta 1947 začeli uporabljati prve dokaj primitivne radarje, ki so delovali na principu vakuumskih cevk. Po letu 1990 so policisti začeli uporabljati laserske merilnike hitrosti, ki so jih nekateri poimenovali tudi ladars ali lidars. Delujejo na osnovi infrardečih žarkov, uporabljati jih je mogoče zgolj statično.
Začetki uporabe radarskih sistemov za merjenje hitrosti v cestnem prometu pri nas pa segajo v pozna 60. leta prejšnjega stoletja. Radarji so bili takrat preproste naprave z omejenimi možnostmi, brez zapisa izmerjene vrednosti in brez možnosti za fotografiranje. Kasneje so na fakulteti za elektroniko v Ljubljani razvili svoj radarski sistem, leta 1971 pa je na sončno stran Alp prišel merilnik zellweger multanova 4F švicarske izdelave, ki je že dajal fotografske posnetke kot pravni dokaz v upravnem postopku. Zaradi vsestranske uporabnosti tega merilnika hitrosti so leta 1973 kupili še enega, tri leta pozneje pa še dva. Da bi se izognili pritožbam kršilcev na merilnike hitrosti domače izdelave, ki nimajo fotodokumentacije, so leta 1978 vse postaje takratne prometne milice opremili z merilniki multanova 5F.
Nadzor hitrosti le en kamenček v mozaiku
Radarji vsekakor pomagajo pri umirjanju prometa in discipliniranju voznikov. »Nadzor hitrosti in na splošno nadzor v prometu je eden izmed kamenčkov v mozaiku večje prometne varnosti. Dober rezultat na primer dajejo radarske opozorilne table 'Vi vozite', ki ne kaznujejo, temveč opozarjajo. A vozniki vendarle znižajo hitrost, mnogi celo testirajo, ali njihov merilnik hitrosti na vozilu kaže toliko, kot je prikazana hitrost na radarski tabli. Represija je učinkovita toliko, kolikor se udeleženci v prometu zavedajo, da dejansko obstaja in da deluje, torej da se zavedajo, da obstaja verjetnost, da bodo ob nespoštovanju predpisov zasačeni in kaznovani,« meni Jure Kostanjšek, vodja področja mobilnosti pri AMZS.
Prednosti radarjev glede zagotavljanja varnosti in umirjanja prometa ter tudi polnjenja proračuna, pa če to želijo priznati ali ne, so ugotovili tudi v slovenskih občinah. Strokovnjaki sicer menijo, da Slovenija na tem področju, vsaj pri nadzoru, ki ga izvaja policija, ni inkasantska država. Kako delujejo mestna redarstva in za kaj se porablja denar, ki ga »iztržijo« mestni redarji, pa je drugo vprašanje. V različnih občinah po Sloveniji seveda radarje in postavitev le-teh komentirajo po svoje. V Kranju na primer pravijo, da opravljajo kontrole na mestih, ki so določena tako, kot v takih primerih ravna tudi policija, in sicer po načinu 70:30:10. »V 70 odstotkih je radar na točkah, kjer so vrtci, šole, domovi starejših, v 30 na mestih, kjer so prometne nesreče pogostejše, ter v 10 odstotkih na mestih, ki jih predlagajo občanke in občani,« pravi Mendi Kokot iz Mestne občine Kranj in dodaja, da je merilnik hitrosti nameščen v osebnem vozilu in ga po občini prestavljajo na različne lokacije. »V letu 2015 je bil priliv iz naslova glob zaradi kršitev omejitev hitrosti v občinski proračun 237.000 evrov,« še pravi Kokotova.
Precej več je kapnilo v proračun ljubljanske občine, in sicer lani dober milijon evrov, zabeleženih prekoračitev hitrosti pa je bilo kar 17.545. »Mestno redarstvo se s prehitro vožnjo spopada tako, da opravljamo meritve s samodejnimi napravami in izvajamo permanentni nadzor kršitev cestnoprometnih predpisov, ki vplivajo na varnost najšibkejših udeležencev v prometu. Na podlagi načrtov in elaborata meritev hitrosti izvajamo predvsem v okolici šol, vrtcev, na javnih mestih in poteh, šolskih igriščih, rekreacijskih in drugih javnih površinah, pomembnih za lokalno skupnost,« pojasnjuje Alja Bebar z mestne uprave.
V Mariboru po dogodkih z merilniki hitrosti to dejavnost komentirajo enostavno. »Medobčinski redarji ne merijo hitrosti vozil. Merjenje hitrosti lahko izvaja samo pooblaščeni izvajalec s certificirano opremo. Večina občin v takih primerih naroči zunanjega izvajalca, redarji pa izvajajo prekrškovni postopek v zvezi s tem. Merjenje hitrosti na regionalnih in občinskih cestah v MO Maribor je v pristojnosti policije, ki ima ustrezno opremo in usposobljene izvajalce,« pravi Aljoša Kirič. Namesto vlaganja denarja v radarje v Mariboru stavijo na hitrostne ovire ali opozorilne table, ki jih postavljajo na kritične točke.
Opremo želijo posodobiti
Robert Vehovec iz sektorja prometne policije pravi, da policija za meritev hitrosti trenutno uporablja 250 merilnikov, največ je klasičnih laserskih, devet pa jih omogoča tudi videozapis in merjenje varnostne razdalje med vozili. Enajst merilnikov je vgrajenih v vozila in 17 v stacionarna ohišja, en merilnik je nameščen v premično ohišje, imajo pa še 18 videonadzornih sistemov provida. »V naslednjih letih želimo posodobiti opremo za izvajanje meritev hitrosti, letos bomo dali v uporabo manjše število novih merilnikov, hkrati pa želimo v uporabo vpeljati novejše merilnike, ki bodo lahko opravljali meritev med vožnjo in sektorsko merjenje,« pravi Robert Vehovec.
Prav sektorsko merjenje hitrosti bodo slovenski vozniki kmalu spoznali. Na odseku trojanskih predorov, kjer je testno nameščen sistem za sektorsko merjenje, policija še ne izvaja meritev hitrosti, ker za sistem še ni bila izdana odobritev. Sistem sicer deluje tako, da na določeni razdalji med vstopno in izstopno točko izmeri povprečno hitrost vozila. »Izkušnje iz tujine kažejo, da so predvsem na avtocestah takšni sistemi bolj učinkoviti, saj hitrost umirjajo na daljših odsekih, hkrati pa tovrstne sisteme tudi vozniki dojemajo bolj pozitivno,« še ugotavlja Vehovec. V Darsu pa dodajajo, da bo sektorsko merjenje hitrosti vožnje potekalo zgolj v smeri proti Ljubljani, saj je analiza pokazala, da je z vidika večjih prekoračitev in posledic prometnih nesreč na odseku prek Trojan problematična še zlasti smer Maribor–Ljubljana. »Največ kršitev je na odseku čez Trojane, na odseku Vrhnika–Nanos in na gorenjski avtocesti. Najbolj smo promet umirili na lokacijah stacionarnih radarjev, na lokacijah cestninskih postaj in v predorih,« pojasnjuje Marjan Koler iz Darsa. Ker gre za pilotni projekt, bo po šestih mesecih sistem sektorskega merjenja hitrosti odstranjen, pri Darsu pa se bodo o morebitnih prihodnjih aktivnostih glede tovrstnih sistemov odločali v sodelovanju s policijo.
