Dve leti kasneje se ministrici obeta interpelacija, ki so jo sicer napovedali v opozicijski NSi, vendar so do njenega dela kritični tudi v koaliciji. O pravičnejšem plačevanju za zdravstvo, ki bi v nasprotju s premijami za dopolnilno zavarovanje upoštevalo posameznikove dohodke, ni ne duha ne sluha. Zdravstvo se je – zaradi okrevanja gospodarstva in s tem večjih prilivov v blagajno – nekaj časa res obdržalo na površini. Bolnišnice so se lahko celo pulile za dodaten denar, ki je ostal na mizi, a obdobje olajšanja ni trajalo dolgo. Sredi letošnjega leta se znova ubadajo z naraščajočimi dolgovi. Ob lanskem polletju je imelo izgube osem bolnišnic in drugih javnih zdravstvenih zavodov, letos pa 29. Luknja se širi tudi v zdravstveni blagajni. Ker Kolar-Celarčeva z reformo v zdravstvo doslej ni pripeljala svežega denarja, trenutne razmere znova peljejo v nov val varčevanja na plečih bolnikov.
Za ljudi, ki v strahu čakajo na diagnozo in začetek zdravljenja, se kriza v zdravstvu tako ali tako ni zaključila. V času mandata Kolar-Celarčeve so se vrste bolnikov, ki tudi uradno čakajo predolgo, le še podaljševale. Ministrica se je težav z dostopnostjo sprva lotila z analizo vzrokov za čakalne dobe v peščici bolnišnic. Z ukrepi, ki bi imeli hitrejši učinek, je čakala predolgo. Zdaj je izboljšanje že zaradi takega stanja, kakršno pač je, bistveno težje doseči, odziv na plačevanje dodatnih zdravljenj, za katerega se je vlada odločila sredi leta, pa je za zdaj daleč od pričakovanj.
Pacientom v zadnjih tednih ponekod še vedno razlagajo, da lahko opravijo le toliko pregledov, kot jih blagajna plača. Zamolčijo jim, da bi po novem denar dobili za natanko toliko prvih pregledov, kot jih njihovi bolniki potrebujejo. Po letih, ko zdravstvene politike sploh niso čutili, na terenu zdaj očitno zavračajo še tiste redke odločitve, ki so jih oblasti sprejele. Avtoriteta, ki jo je prinesla odločna drža na začetku mandata, je izpuhtela.
Učinki ministrskih prijemov Milojke Kolar Celarc niso klavrni zato, ker bi delala malo. Pri ožje zamejenih spremembah, ki pa niso nepomembne, je tempo hitrejši kot pri marsikaterem od njenih predhodnikov. V njenem mandatu so začeli delovati urgentni centri, obudila je tudi gradnjo ljubljanske urgence. Na pogajanjih znotraj vlade je znala zdravstvu, ki je prej vedno znova potegnilo kratko, zagotoviti več denarja iz državnega proračuna. Če bi takšno vnemo, da zastavljeno tudi izpelje, ministrica pokazala še pri dolgoročnejših načrtih in širših spremembah, bi se lahko zdravstvo že zdavnaj premaknilo z mrtve točke.
Namesto tega se je vedno znova oprla na dolgotrajne analize, ki so odložile vsakršno dejanje. Tako je bilo pri čakalnih dobah, pri reformi financiranja, nazadnje je po izolski tragediji takšno pot ubrala še pri varnosti v zdravstvenih ustanovah. Tudi na sindikalne zahteve se odziva tako, da se do njih pravzaprav ne opredeli. Koliko naj zdravniki delajo in koliko dodatnih zaposlitev je kje potrebnih, bodo ugotavljali s še eno analizo. S tem ni samo po sebi nič narobe, če ne bi vedno znova pri analizi tudi ostalo.
Odgovornost, ki je bila zaupana ministrici, ne dopušča neskončnega razglabljanja. Še tako podroben razmislek ne more pripeljati do nobenih drugih zaključkov, kot so bili že našteti v reformnih predlogih predhodnikov Kolar-Celarčeve. Pri ključnih temah, kot je zdravstveno zavarovanje, je možnih le nekaj poti, za eno pa se je treba odločiti in pri njej vztrajati.
Predhodniki Kolar-Celarčeve so bili neuspešni predvsem zato, ker je podpora znotraj koalicij izpuhtela ob vsakršnih konkretnih rešitvah. Predlogi Boruta Miklavčiča so bili v času vlade Boruta Pahorja že v državnem zboru, ko so v koaliciji začeli nizati razloge, zakaj jih ni mogoče uresničiti. Ko je po njegovem odhodu vajeti prevzel Dorjan Marušič in predloge napisal na novo, je vlada padla, preden bi se ji bilo treba zares opredeliti. Tomaž Gantar, ki je bil minister tako v Janševi vladi kot v vladi Alenke Bratušek, je reformo prav tako začel pripravljati od začetka. Na koncu je ponudil cel spekter možnosti, vendar ni bila za njegove koalicijske kolege sprejemljiva nobena. Ko je bilo jasno, da ne bo mogel premagati parcialnih interesov, je odšel.
Moč interesov, ki nimajo z javnim nič skupnega, je Kolar-Celarčeva letos že izkusila pri poskusu zaostritve tobačne zakonodaje. Ko bodo na mizi predlogi o zavarovanju, ki jih zdaj obljublja do konca leta, bodo vložki še večji, s tem pa tudi blokade. Premier Miro Cerar jo rad podpre s skupnimi fototermini, a se pazljivo izogiba stališčem o zdravstvu, s katerimi bi dregnil v ta ali oni osir.
Poslanci bodo v kratkem ugotavljali, ali bi bilo prav, da Kolar-Celarčeva odide. Pomembnejše je, ali je sama pripravljena zastaviti svoj stolček, da bi le uresničila napovedi z začetka mandata. Ministrovanje, ki ne prinese nič bistvenega, nima kaj dosti smisla.
