Na ministrstvu za izobraževanje kljub prošnjam obupanih staršev ostajajo neomajni. Osilniška šola, podružnica OŠ Fara, ki bi jo v tem šolskem letu obiskovala le dva učenca tretjega razreda, bo ostala zaprta, pa čeprav bo šolska oblast s to odločitvijo bridko zarezala v tradicijo – v 180 let nepretrganega delovanja šole. In ta ne bo edina. V tem šolskem letu ugasnejo tudi podružnice v Novakih (OŠ Cerkno), Šmarju (OŠ Dobravlje, Ajdovščina), Javorju (OŠ Črna) in Završah (OŠ Mislinja). »Zavezuje nas pravilnik o pogojih za ustanavljanje javnih osnovnih šol,« suho vztrajajo na izobraževalnem ministrstvu.
Vrsta prednosti, a tudi slabosti
»Podružnične šole so, kot poudarjajo učitelji, duše kraja; ko se ukinejo, praviloma zamre kulturno življenje v kraju, izseljevanje se okrepi in kraj se začne prazniti. Umre še ena slovenska vas,« na tovrstne posledice opozarja odlična poznavalka podružničnih šol, vodja oddelka za osnovno šolo na Zavodu RS za šolstvo dr. Fani Nolimal. Od leta 1995 do leta 2005 je na zavodu delala kot pedagoška svetovalka za kombinirani pouk, ta se izvaja v dobri polovici vseh podružnic, zato je te šole dobro spoznala. »Pouk v majhnih podeželskih šolah, kjer v kombiniranih oddelkih sedi pet ali deset otrok iz različnih razredov, ima prednosti in slabosti. A če so izpolnjeni ključni pogoji, so lahko otroci v teh šolah zadovoljni in uspešni,« zatrjuje Nolimalova.
Eden najpomembnejših pogojev je usposobljen in izkušen učitelj, ki zna pouk načrtovati tako, da lahko hkrati motivira in zaposli vse otroke v starostno mešani skupini. »Ko enim razlaga snov, morajo drugi delati samostojno. Pomembno je, da jim da take zadolžitve, da niso ne pretežke ne prelahke. Sicer se zgodi, to sem večkrat opazila kot svetovalka, da gre učitelj k drugi skupini, učenec, ki bi moral samostojno reševati naloge, pa obtiči pred problemom.« Če je pouk dobro organiziran in se otroci privadijo individualnemu delu, je to za večino zelo dobro. Praksa tudi kaže, da se ti učenci znajo bolj učinkovito skoncentrirati na svoje delo. Izjema so nekateri otroci s posebnimi potrebami, ki pri učenju potrebujejo več miru. Dobra plat je tudi to, da lahko učitelj zaradi majhnega števila učencev v kombiniranih oddelkih lažje spremlja napredek posameznih učencev in da se lahko učno zmožnejši učenci občasno učijo skupaj s starejšimi. »V skladu z zakonodajo lahko nadarjen učenec preskoči razred v celoti, to pa pomeni, da mora biti uspešnejši pri vseh predmetih. V šoli s kombiniranimi oddelki lahko učitelj učenca, ki zna več, dnevno vključi v skupino starejših otrok le pri enem ali dveh predmetih, kjer je posebej uspešen. Tako lahko otrok napreduje tudi v skladu svojimi zmožnostmi, ne le starostjo.«
Rezultati ekstercev skrivnost
Eno najpomembnejših vprašanj je, kakšno je znanje teh učencev. Ali je torej v povprečju primerljivo znanju vrstnikov na večjih šolah. Odgovor Nolimalove je presenetljiv. »Tega povsem natančno ne vemo,« pravi. Učitelji se sicer pohvalijo s primerljivimi ali celo nadpovprečnimi rezultati NPZ. Toda uradnega podatka, kako uspešni so ti učenci, na primer na nacionalnem preverjanju znanja, ni na voljo, čeprav so takšno pobudo na zavodu že dali. V Državnem izpitnem centru trdijo, da jim zakon preprečuje tovrstno filtracijo podatkov, saj gre ponekod za zelo majhne vzorce, zaradi česar bi lahko razkrili identiteto teh otrok.
Seveda ima pouk v kombiniranih oddelkih, ki jih ima dobra četrtina vseh šol (ne le podružnične), tudi svoje slabe plati. Za socializacijo ni najbolje, če ima otrok ves čas samo enega ali dva učitelja in tako malo vrstnikov okoli sebe, priznava Nolimalova. Otroci so, kot rečeno, zaradi individualnega načina dela v podružnični šoli praviloma v prednosti, a so tudi taki, ki imajo težave v višjih razredih matične šole, ko se znajdejo v zanje velikih razredih z 28 učenci... »Včasih jih težko premostijo. Učitelji matičnih šol pa težave kar počez pripišejo slabemu predhodnemu znanju... « Težava je tudi v tem, da podružnične šole ponekod obravnavajo kot nekakšno drugo ligo. »Zgodi se, da novo računalniško opremo dobijo matične šole, podružnične pa odsluženo. Obstajajo tudi ravnatelji, ki podružnične šole ne obiščejo niti enkrat na leto. Poleg tega na podružnice pogosto prihajajo učit učitelji začetniki, ki se med dodiplomskim študijem za to delo posebej ne usposobijo. Delo na teh šolah pa je izjemno obremenjujoče: zahteva veliko specialnega didaktičnega dela in izkušenj. Učitelj v običajni šoli za posamezno uro napiše pripravo in pripravi učne pripomočke za en programski razred, učitelj v kombiniranih oddelkih pa za dva, tri, pet...«
Za učitelje en sam priročnik
Edini priročnik za učitelje na teh šolah je napisala Nolimalova s sodelavci, izšel je leta 2008. K delu na tem področju jo je, kot pravi, najbolj spodbujal nekdanji šolski minister Slavko Gaber. »Potem ko sem napisala neki članek z naslovom Daleč od središča, daleč od denarja, naju je z direktorjem zavoda poklical k sebi: skupaj smo razmislili, kako bi izboljšali pouk na teh šolah. Na njegovo pobudo sem si ogledala vrsto tujih šol in naredila primerjalno analizo. Na podlagi teh spoznanj smo nato spreminjali prakso v teh šolah.«
