Glavna avtobusna postaja v Ljubljani je bila obdana s pločevino, ko sta voznik avtobusa in študent malo po 13. uri ugotavljala, da takšne gneče, kot je bila včeraj na cesti, že dolgo ni bilo. »Do šišenske strani Tivolija je šlo gladko, od tam sem do avtobusne postaje potreboval eno uro,« je dejal prvi, ki je ob 10.10 iz Rateč krenil proti Ljubljani. Njegov sogovornik je bil na poti na fakulteto. »Ponavadi iz Lesc do fakultete potrebujem uro in pol, danes je pot trajala skoraj tri ure,« je dejal mladenič in dodal, da so zaradi zastojev zamujali tudi mestni avtobusi, ne le medkrajevni. O tem so potnikom govorili tudi nekateri vozniki mestnih avtobusov, govor je bil o večurnih zamudah.
Centimetrsko premikanje
Trditve o silni gneči je bilo treba preveriti, zato smo se usedli v avto. Voznik avtobusa je omenjal Tivoli. Torej smo se namenili tja, le da z viške strani namesto s šišenske, da bo mogoče primerjati trajanje poti. Ura je bila natanko 15.00, ko je Dnevnikov avto pri pravoslavni cerkvi na Tivolski cesti ustavila kolona. Avtomobili so se počasi premikali – precej spodbudno glede na informacije z radia, kjer je strokovnjak za promet svetoval, naj se ljudje izogibajo glavnim ulicam, a da tudi na drugih ne bo bistveno bolje.
Hip zatem se je začelo. Kolona na desnem pasu se je ustavila. Sledilo je čakanje, čakanje in – čakanje. V pol ure so se avtomobili premaknili za štiristo metrov. Nekateri vozniki so obupali in se usmerili na manj prometen levi pas, ki je vodil proti Šiški, nekdo je – kot bi bil prepričan, da bo to kaj pomagalo – divje trobil, neka ženska, ki je šla čez prehod za pešce, se je hudovala nad avtomobili, ki so ji bili na poti, spet druga je zapustila sovoznikov sedež in se kar peš odpravila proti cilju. Kdor ne bi vedel, da je v Ljubljani, bi lahko pomislil, da se je znašel v prometni konici mehiške prestolnice Ciudad de Mexico, manjkali so le še ulični prodajalci časopisov in hrane.
Že povsem vdan v usodo sem poslušal prvi program nacionalnega radia. »Mislim na najin prvi ples,« se je slišalo iz zvočnikov, kot bi napev želel voznike pomiriti, naj pomislijo na kaj lepega, saj vendar ne izgubljajo ničesar razen časa. Takrat je obupal voznik avta s švicarsko registracijo in zavil proti Šiški. Krasno, spet sem lahko speljal in se premaknil za kakšen meter in pol. V danih razmerah je bil to lep napredek. Tako so minevale minute – meter po meter naprej in v družbi radia, človekovega najboljšega prijatelja, ko se znajde v zastoju. Na drugi strani križišča med Tivolsko in Gosposvetsko cesto se je s pomočjo policistov, ki so tudi na drugih križiščih usmerjali promet, le začelo premikati. To je bil razlog za optimizem, ki pa je bil kratkega veka. Spet je bilo na vrsti čakanje. V ozadju so zatulile sirene, skozi gnečo se je komajda prebijalo reševalno vozilo, v naslednjih minutah sta mu sledili še dve. Kaos, ob kakršnem bi Miran Ališič verjetno ostal brez glasilk.
Več kot ura za devetsto metrov
Na križišču med Dunajsko in Tivolsko se je ponovila ista pesem – spet je sledil popoln zastoj. »Kam naj grem, da ne bo gneče?« sem spraševal policistko, ki je usmerjala promet. »Gneča je povsod. Žal,« je odvrnila.
Do avtobusne postaje sem potreboval uro in pet minut, za devetsto metrov. Zdelo se je, da zastoju ne bo konca, a kot bi nekdo z neba udaril s čarobno palico, je na začetku Masarykove ceste promet spet stekel, na križišču z Njegoševo cesto je šlo spet manj gladko, kar pa se zgodi tudi ob običajnih dnevih.
Najhujše je bilo za mano, a le zato, ker prek Topniške ulice nisem rinil nazaj na del Dunajske, ki ni bil zaprt. Trume avtomobilov, ki so z Linhartove ceste zavijale proti središču mesta, in nepregledna kolona, ki se je s Topniške vila proti Dunajski, sta preveč grozeče kazali zobe... Raje sem zavil desno na Vojkovo cesto in jo ucvrl proti Šmartinski cesti, od koder se je bilo mogoče s pomočjo prometnega prekrška po bližnjicah kar hitro vrniti v Center, v Kopitarjevo ulico, kjer si je Dnevnikov modri avto zaslužil počitek v garaži.
Najbolj obremenjene poti ob zapori Dunajske ceste
Dnevnik
PODATKI
OBREMENJENE POTI
ZAPORA
H3
park
Tivoli
