»Štiri ure!« je skozi odprta vrata družinskega enoprostorca vdano zavzdihnil Čeh. »Štiri ure,« je pokazal še s prsti, da slučajno ne bi prišlo do napačnega razumevanja. Najprej je bil živčen, poskuša razlagati v mešanici jezikov, nato jezen, razjarjen, zdaj nič več. »Samo čez to hudičevo mejo bi že rad prišel!«
Bližnjica je pogosto najdaljša pot med dvema točkama. Pot čez Slovenijo proti avstrijski Koroški je najkrajša skozi predor Karavanke. A razlika v razdalji je pri alternativah pravzaprav neznatna; če bi vozniki ubrali pot čez prelaz Ljubelj, bi prevozili slabih 15 kilometrov več, če bi se odločili mejo prečkati na Korenskem sedlu, bi prevozili dobrih 10 kilometrov več. Časovne razlike pa se medtem merijo v urah.
Vijugaste in vzpenjajoče se ceste, ki vodijo čez prelaza, pot podaljšajo za več kot eno uro. Teoretično je tako nesporno najboljša možna pot skozi predor Karavanke. Tako vsakič znova izračuna tudi na tisoče pametnih GPS-naprav v avtomobilih čeških, nemških, avstrijskih, francoskih, nizozemskih registracij, zaradi katerih nato vozniki praktično vsak dan konec tedna od sredine junija do prejšnjega konca tedna stojijo na gorenjski avtocesti.
Po dveh desetletjih in pol obrnjena težava
Čeh je bil sam v avtu, ki ga je na stežaj odprl sredi avtoceste. Njegova žena je poleg avta sprehajala otroka, ki je, sodeč po videzu, pred kratkim shodil. Drugi sin je postopal ob cesti in zrl nekam proti koncu kolone. Konca ni bilo videti. Človeško oko ne seže čez deset kilometrov nagnetenih vozil.
Na celem jeseniškem kraku gorenjske avtoceste so vozniki ugašali avtomobile, na stežaj odpirali vrata, sprehajali pse in ko se je kolona za nekaj deset, morda sto metrov premaknila, sopotniki sploh niso več sedali v avtomobile. Peš so se sprehodili do naslednje točke, kjer bodo prebili naslednje minute. Na mestu. »Dve uri,« je rekla Čehinja nekje sredi te kolone. Skupaj s sopotniki, vključno z voznikom, so stali na cesti in kadili. Cigareto za cigareto. Bili so jezni.
Najdaljši predor v Sloveniji, dolg osem kilometrov, so odprli v začetku devetdesetih let in ga – četudi je bil načrtovan kot dvoceven – zgradili kot enocevnega, zato promet skozenj danes poteka dvosmerno, v obeh smereh. Razlog za to odločitev je bila premajhna količina prometa, ki v osemdesetih ni upravičevala investicije v dve cevi. Dve desetletji in pol pozneje je težava obrnjena. Kilometrske kolone, ki se vse poletje vijejo po avtocesti, nikakor ne morejo razložiti širine predora in števila cevi. Zaradi nevarnosti, ki bi jo počasi premikajoči se koloni povzročili v predoru, katerega ventilacija ne ustreza takšni količini vozil, predor prav v času, ko je promet najbolj zgoščen, občasno zapirajo.
Avstrijci in Slovenci o razlogu različno
»Pred predorom Karavanke je kolona vozil dolga že sedem kilometrov. Predor občasno zapirajo zaradi kontrole na avstrijski strani meje,« so se to nedeljo glasila prometna poročila na vseh slovenskih radiih. Informacija izvira iz Darsovega prometnega centra; tudi po njihovih navedbah sta za gnečo kriva zelo povečan promet in – predvsem – mejni nadzor na avstrijski strani predora.
»To ne drži,« se odreže predstavnik policije avstrijske Koroške Rainer Dionisio. »Gre samo za zmogljivost predora. Mi sicer izvajamo poostren nadzor, a je nadzor tudi na slovenski strani in število podrobno pregledanih vozil ni omembe vredno,« pojasnjuje. »Ključni problem je preobremenitev ceste in predora.« Pravi, da so policisti že od novembra lani, ko so begunci na vseh koncih države drli prek meja proti Avstriji in Nemčiji, pozorni na morebitne nelegalne pribežnike, a zaradi teh ne pregledajo vsakega avtomobila.
»Vsem niti potnih listov ne pregledamo, ampak jih spuščamo čez,« zatrjuje Dionisio. »Pregledamo samo priklopnike in manjše tovornjake, sumljiva vozila, s katerimi vozniki največkrat poskušajo pretihotapiti pribežnike čez mejo.« Prav v začetku avgusta je avstrijska policija na mejnem prehodu Karavanke pridržala 22 migrantov, pribežnikov iz Bangladeša, Sirije, Turčije in Pakistana. Do meje so se pripeljali skriti v tovornjaku iz Srbije. »Če bi popolnoma opustili poostreni nadzor, bi se število ilegalnih migracij nenadzorovano povečalo. Zato tovornjake moramo pregledovati. A to ni razlog za kolone.«
Zadevo poslabšajo tudi »iznajdljivi«
Kar koli že je razlog za kolone pred predorom, pa, kot kaže, iznajdljivi še vedno najdejo pot, da kolono obidejo. »Pogosto se vozimo tukaj skozi, tudi v turistični sezoni,« pove mlad fant, ki se predstavi kot Hrvoje. Je Hrvat, a živi v Nemčiji. »Čakamo kakšnih deset minut,« je rekel na koncu kolone, pred predorom. »Vemo, kaj pričakovati, zato smo šli po stranski cesti; na Lescah z avtoceste, skozi Jesenice in v Hrušici nazaj. Priključiš se tukaj, na koncu kolone,« je razlagal. »Tudi moderni GPS, tisti, ki vkalkulirajo kolone, te peljejo okrog. Ampak kaj, ko večina voznikov na avtocesti ne vključi GPS-a. Ko opaziš kolono, pa je za to že zdavnaj prepozno.«
Koliko dlje zaradi takšnih »iznajdljivih« voznikov, ki se »vključujejo« v kolono tik pred predorom, torej na njenem koncu, čakajo tisti na njenem začetku ali v sredini, sicer ni znano, vsaj slovenski vozniki pa imejte to v mislih naslednjič, ko boste na tem koncu prečkali mejo z Avstrijo. V Darsu namreč zastoje zlasti ob sobotah pričakujejo vsaj še do sredine septembra, ko se končajo počitnice v večini avstrijskih dežel, v Nemčiji pa na Bavarskem in v deželi Baden-Württemberg.
