Boris Cavazza, možakar iz ringa

Velika kariera

Možno pa je, da na dan potegne kakšen citat iz lastnih avtorskih vragolij, saj se zadnje čase preizkuša tudi v pisanju songov. In celo glasbe. V njegovem smehu in iskreni artikulaciji je sicer zaznati kanec cinizma, kako naj bo drugače, če stopa po poti italijanskega temperamenta, ki po očetu vrvi v njegovih žilah, a tudi slovenske trdovratnosti in vztrajnosti, kar je mamin odmerek recimo temu laičnega DNK in življenjskega oblanja, ki ga je drgnilo bolj ali manj z grobo stranjo, čeprav se ga tudi lepota senzitivnosti ne ogne, iz ženskih ust je šlo v božja ušesa, kako šarmanten in privlačen naj bi bil ta gospod, kar mu gre verjetno že na živce, najbrž še bolj zaradi moške zavisti.

Če za današnji čas velja, da eni delajo preveč, drugi pa nič, da so eni na konju, drugi pa na oslu, kar lahko trdimo za čas vse zgodovine iščočega življa, bi rekel, da je Boris trenutno nekje vmes, saj je vedno v procesu gledališkega ali filmskega ustvarjanja, že nekaj let pa sodeluje tudi v posebni glasbeni tvorbi, kjer med drugim slišimo tudi Primoža Viteza in Igorja Leonardija. Jasno pa je in kakor na kakšni hribovski goljavi osmukano, da ima za seboj veliko kariero, ne samo igralsko, temveč tudi režisersko in scenaristično, profesorsko na AGRFT, boksarsko in mornarsko pustimo ob strani, to nosi v značaju in je na ošvrk bolj očitno, kakor pa, da gre za enega naših bolj karizmatičnih filmskih in gledaliških igralcev.

Ples v ringu

A delaš kaj, sem ga vprašal zadnjič, ko sva se srečala na Carpacciovem trgu v Kopru, kamor je prišel s svojo ženo Ksenijo Benedetti in režiserko Katjo Pegan, ki vodi koprsko gledališče. Ma nič, zdaj živim, je rekel Boris, zdelo se mi je, da celo nekoliko zajedljivo, saj sem sedel za mizo in pred menoj šavor, bakalar in kozice ter pol litra malvazije, on pa ni hotel nič. Toda gotovo je, da ves čas kaj počne, se preizkuša v tem in onem, bliža se osmim križem in veselo klika po facebooku, ki ga nekateri ljudje svobodnega duha radikalno odklanjajo, drugi vztrajno in resno pritiskajo všečke, tretji se zabavajo, četrti iz dneva v dan, iz ure v uro fotkajo sami sebe, peti pa razprodajajo lastno neumnost, ko se utapljajo v debilizmu komentarjev in veličastnem narcizmu ter lastni nemoči in neizvirnosti.

Če je Marcela Prousta mentalno odnašal okus, potem Borisa Cavazzo vonj, tako pravi sam. Svojih žensk in svojih bližnjih se najbolj spominjam po vonju, pravi Cavazza, ki mu vonj profilira spomin na preteklost, ki je bila burna in ustvarjalna, kompleksna in koloritna, mogoče že kar filmska, klišejsko rečeno, polna vzponov, uspehov in padcev in razočaranj, kar je tako in tako običajno, ne le v umetniškem, temveč v slehernem življenju, le da je on zdržal pokopati dva otroka in se ne utopiti v depresiji, kar je endemizem in pritrditev znani sintagmi, a tudi Borisovemu motu, da je v delu odrešitev.

Vse je prenesel in ostal plesati na dveh nogah v ringu in danes se mi zdi zadovoljen sveže poročen mož, ki nič kaj prida ne kaže, da ga blatni kolovoz pelje k fotelju, na katerem sedi nergajoči starec, ki ne ve, ali naj nerga nad dogodbami v svojem življenju ali pa naj se naduto prepusti spominom, cinizmu in brundanju, kakor se penzionistom rado godi, čeprav je le formalno v tem statusu; umetnik pač nikoli ni upokojen, to je najbrž prednost tega poklica, če gre za pravega ustvarjalca.

Srečanje v beznici

Borisa sem spoznal na začetku zlatih devetdesetih prejšnjega stoletja v legendarni ljubljanski beznici Kava na Nazorjevi ulici, v bližini Akademije za gledališče, film, radio in televizijo, kjer je predaval. V Kavi si srečal vse in še več, od drhali in džankijev in študentov akademije, zagotovo pa tudi vse tiste, ki so v slovenskem umetniškem svetu kaj pomenili, pisatelje, igralce, slikarje, režiserje in cel niz raznobarvnih novinarjev. Tam si se lahko marsikaj domenil in zakoličil, bili so še časi, ko se je vse jemalo z veliko žlico, o denarju se ni govorilo kaj prida, saj ga ni bilo težko najti, bilo je dovolj prostora za nebrižno in sproščeno ustvarjanje, kam je to pripeljalo, vidimo danes, zakaj je bilo denarja na pretek, vse je bilo na upanje in se je bolj malo govorilo o drobirju, takrat ni še nihče pomislil, da bo najbolj pomembna denarnica za kovance.

Čeprav je Boris Cavazza karizmatična oseba, se ga spominjam kot nič kaj ropotajočega ali glasnega rovatorja, vedno je bil uglajen, šarmanten in tudi kače ni imel v žepu, kakor pravimo skopuhom, ki nikoli ne vabijo k rundi. Študentje se ga niso bali, to vem zanesljivo, saj so moji generacijski kolegi natančno vedeli, do kod in do kam lahko gredo pri kakšnem profesorju, in Cavazza ni bil med tistimi, pred katerimi bi se jim šibila kolena ali jih preveval strah, kakor je bilo to recimo z Miletom Korunom, ki je že na sprejemnih izpitih marsikoga spravil v jok in ga odvrnil od akademije. Kasneje sem ga srečeval v mestu, tudi v Stari Ljubljani, večkrat z igralko Mojco Simonič, s katero sta sedela v Nostalgiji, kjer so prvič javno in vsem na očeh aretirali znanega ljubljanskega gangsterja in finančnega mahinatorja Veselina Jovovića – Vesa, na pobudo Dušana Dolamiča; danes ni več ne enega ne drugega, zato pa Boris veselo koraka po ulici gor in dol, pred kamero sem in tja in prav nič ni videti, da bi ga kaj popolnoma zdručkalo in speštalo, uničilo in žegnalo silo mračnega spomina.

Plehko zaklinjanje s ščepcem patriotizma

Spraševati Borisa o njegovih željah po lastnem marche funebru se mi ni zdi smiselno, saj gre za vitalnega možakarja, ki se morebiti niti več močnih ne ustraši; je pa intrigantno, kaj ga je s sinom Sebo gnalo v snemanje zdaj že razvpitega dvoboja, velike reklamne kampanje za slovensko pivo. Sicer niti ni tako povsem deplase posneta, vendar mi ni jasno, zakaj bi človek Borisovega in tudi Sebastijanovega kova šel snemat reklamo za žlobudro in to desertirat z verzi juvenilnimi? Moj enajstletni sin je zadnjič nekaj recitiral, in ko sem slišal iz njegovih ust veliko podpovprečje, nisem takoj vedel, za kaj gre, toda ko sem spoznal, da to govori tudi Boris onkraj časa na televiziji, sem mu sugeriral, da v moji prisotnosti ne bi rad poslušal plehkega zaklinjanja s ščepcem konservativnega in bednega patriotizma.

A celotna slika o Borisu je lepa; vidim ga predvsem kot človeka, ki ima jajca biti iskren in trden in zanesljiv takrat, kadar je treba, ki ima pogum biti oče, ki se ne boji lepih žensk in žolčnih kamnov, ki mu jih nikoli več ne privoščim, in bilo bi dobro, če bi naokrog posejal še kaj žlahtnega humorja in pristne igralske možatosti in tudi kakšen song o njemu ljubi samoironiji bi mu privoščil. Takega za dušo, za Ksenijo, s pogledom na morje, vendar na preveč patetičnega, kar mu gre zanesljivo in dobro od rok.