»Tam ni bilo nič. Levo in desno sta bili sesuti stopnišči, na sredini je bila pa trava,« je bil nejevoljen ljubljanski podžupan Janez Koželj. O klančini na koncu Jenkove ulice je tekla beseda. Uvodoma o tem, da je bil tam do pred kratkim eden prvih, če ne prvi kolesarski infrastrukturni objekt, zgrajen leta 1930. Kajti Ljubljana kolesarsko mesto ni od včeraj. Ali 10 let. »Ne prepričujte me, saj sem kolesar. Menda se ja spoznam?« je vztrajal podžupan.
Nekaj ljudi je umrlo
Gre za klančino pod ovinkom, kjer se Masarykova cesta konča oziroma se priključi na Šmartinsko cesto. Davno, pred 40 leti, se je z Masarykove dalo zapeljati čez klanec in se spustiti v krajevno skupnost Vodmat. Potem so klanec zaprli za promet. S tem je ovinek v levo, proti podvozu, postal tvegan. In za marsikoga usoden. Sploh dokler je po Masarykovi še potekala večina prometa, vključno s tovornjaki vlačilci. Kar nekaj ljudi je tam umrlo. Na primer moški, ki je pred nekdanjo pivnico Figovec, prav tisto, v kateri B. Cavazza v filmu Kormoran doživlja neke vrste delirij, ukradel tovornjak in se z njim par sto metrov nižje na ovinku prevrnil. Še več jih je imelo srečo, da so se izvlekli živi. Kot na primer posadka, ki je pred dobrimi dvajsetimi leti, ko je bil klanec na vrhu sicer že zaprt z zaporo, to prebila, po zraku preletela približnih 20 metrov in se z avtom zabila v eno od hiš v izteku spodaj.
Ko so klančino zaprli za promet, so po njenem pobočju zares neuspešno zasajevali travo oziroma pobočje puščali vnemar, medtem ko sta stopnišči z mozaikoma iz savskega proda, ki sta ob strani premogli navoz (to je ta kolesarska infrastruktura), da so kolesarji lahko do vrha rinili kolo, ostali in več deset let razpadali. Na vsakih deset let so iz mesta poslali koga z dvema vedroma betona, da je zakrpal kakšno malenkost, kdaj pa kdaj je to samoiniciativno storil kakšen okoliški prebivalec, kar pa seveda ni preprečilo posedanja in pokanja. Na veselje martinčkov, za katere so bile številne špranje na ves čas osončenem betonu idealno življenjsko okolje.
Rešitve iz leta 1930 ni več
V začetku letošnjega poletja so prišli gradbinci in začeli prenovo stopnišča. Popolno. Arhitekturne rešitve iz leta 1930 ni več. Pri tem velja dodati, da gre za stopnišče iz časov, ko se je Ljubljana začela širiti na tako imenovano veliko Ljubljano. To se je dokončno zgodilo leta 1935, ko so bile v mesto vključene tedaj še napol vaške primestne naselbine, kot so Moste, Vodmat, Šiška, Dravlje, Vič, Ježica, Stožice, Jarše, Tomačevo, Dobrunje, Štepanja vas, Polje in še kaj. Do tedaj te naselbine niso bile Ljubljana, od tedaj naprej so. In eden od simbolov te priključitve je bilo prav stopnišče na obravnavani klančini.
Danes, po dveh mesecih del, je stopnišče prenovljeno. Namesto iz mozaika (ki je končal ne ve se, kje) so stopnice iz navadnega betona. In namesto navozov, po katerih je kolesar kolo res moral riniti peš, je po klancu po novem speljana serpentina. Kolesarji na boljših kolesih, večje spretnosti in fizične moči lahko klanec zdaj premagajo, ne da bi sestopali. No, pred kakšnim dnevom se je skočen mladenič v najboljših letih klančine vseeno lotil tako, da je prijel kolo v roko in stopnice pretekel. Zakaj? »Ker je tako hitrejše,« je odgovoril na začudeno vprašanje, zakaj ne uporablja nove pridobitve.
Kar je nemara res. Za primeren zalet, s katerim bi kolesar pridobil hitrost pred vstopom v serpentino, ni manevrskega prostora. V klančino se ne moreš podati z optimalno hitrostjo, potem pa je na sredini še oster ovinek, na katerem kolesar dodatno zgubi moč. Nikakor ni za vsakogar. »O tem klancu se razpravlja že vrsto let. Že moja predhodnica je pred približno šestimi leti sklicala sestanek s stanovalci, na katerega je prišel, kdor je prišel. Praviloma je tako, da na take sestanke ne pride veliko ljudi, ko se nekaj zgradi, je pa pritožb toliko več. V tem primeru smo se obnove lotili na pobudo stanovalke, ki pa ni več živa. Obrnila se je na nas, mi pa smo zamisel predali naprej,« je Mateja Špan, sedanja predsednica četrtne skupnosti Center, razložila postopek odločanja, ki je pripeljal do prenove. Poizvedba med okoliškim prebivalstvom je namreč pokazala, da graditelji pred prenovo o klančini pri njih niso pretirano poizvedovali. Če bi, bi lahko zvedeli, da je klančina pomembna tudi še kako drugače.
Nostalgični spomini
Pozimi je bila klančina tudi osrednje lokalno zimskošportno središče. Majhno smučišče in sankališče. V zadnjih letih so snežne razmere sicer slabe in je bila pozimi športnorekreacijsko neobljudena, vendar je to tako in tako usoda vseh slovenskih smučišč, ki ne premorejo umetnega zasneževanja. No, smučarski potencial klančine je s prenovo in s kolesarsko-nosečniško serpentino izničen. Podobno, kot če bi čez kranjskogorska pobočja zgradili avtocesto. Serpentina je privzdignjena za približno pol metra, poleg tega pa je dodatno zavarovana z ograjo, kar pomeni, da bi se lahko klančina v smučišče spremenila kvečjemu, če bi padlo meter in pol snega. »Gre za nostalgične občutke. Dosti je drugih hribov. Poleg tega je pa smučanje aktualno kvečjemu dva meseca, ves preostali čas pa je klanec na voljo kolesarjem, ki so po prvih odzivih sodeč z rešitvijo zelo zadovoljni,« meni predsednica Centra. Medtem ko je podžupan Koželj navrgel: »Ne boste menda zdaj iz tega delali problema?!«
Pa je problem. Nevednost ali pač ignoranca sta pri teh zadevah vedno problem. V tem primeru nevednost in ignoranca, do dejstva, da je na tisti klančini prve občutke drsenja na smučeh, sankah, gumah in drugih priročnih sredstvih pridobilo bistveno več Ljubljančanov, kot je mestnim veljakom znano. Ali se jim zdi upoštevanja vredno. Ker podobno, za začetnika skrajno primerno klančino v središču mesta najdeš samo še v Usnjarski ulici, vendar pa je tamkaj iztek, ki ga seka Ljubljanica, bistveno manj ugoden in bol problematičen. Medtem ko so Gunclje, grajski hrib, Francoska, Rožnik, Blažev grič in druga mestna smučišča prestrma ali pa za nekatere tudi zoprno oddaljena.
Končamo lahko z ugotovitvijo, da prenova klančine v Jenkovi pomeni nov udarec za slovensko smučanje.
