Sploh ob torkih, ko se Knjižnica Otona Župančiča izjemoma odpre pozneje, točno ob 10. uri, traja kar nekaj časa, da val čakajočih odbrzi skozi vhodna vrata. »Poleti v mestu vlada občutek, da so vsi na dopustu, ampak očitno vsi dopustniki pridejo pred dopustom še v knjižnico po knjige. Tudi tisti, ki čez leto ne berejo,« pove Barbara Cesar, ki je letos po upokojitvi prejšnjega vodje prevzela vodenje knjižnice, v kateri imajo poleti okoli 1500 obiskovalcev na dan.
Včasih jih je malo manj, kakšen dan še več. Vsekakor pa je knjižnica, poimenovana po Otonu Župančiču, skozi leta postala pomemben prostor v središču mesta. Za svojo so jo vzeli tudi študenti, ki navadno zapolnijo vse kotičke. »Vendar pa na drugi strani še veliko ljudi ne ve, da se v pasaži med Slovensko in Gosposvetsko cesto skriva pravi zaklad. Če bi vedeli, da je tukaj centralna ljubljanska knjižnica, bi bilo obiska še več,« je prepričana Cesarjeva.
Tudi dvorana, ki sprejme sto ljudi, je občasno premajhna. V njej gostijo dogodke z najrazličnejšimi tematikami, od predavanj, srečanj, okroglih miz, literarnih, filmskih ter gledaliških večerov. In vsi so brezplačni. »Knjižnice še vedno ostajajo prostor, ki je dostopen vsem,« spomni sogovornica. Med člane brez težav sprejmejo Neljubljančane in tujce, zatočišče ponujajo tudi pribežnikom. »Želimo, da pridejo na računalnik, partijo šaha, učenje jezika. Enako sodelovanje s Slovensko filantropijo poteka v Knjižnici Prežihovega Voranca na Viču,« ne pozabi omeniti.
Ljubezen na prvi pogled
V obljubljanskih občinah pa Barbaro, ki se danes ukvarja ne le z uporabniki, ampak tudi z zaposlenimi, bolj poznajo iz pisanega avtobusa, polnega knjig. Kar deset let jih je vsak teden ali mesec obiskovala s potujočo knjižnico. Ta čez drn in strn do manjših in večjih vasi v okviru Mestne knjižnice Ljubljana potuje že od leta 1974, kar pomeni, da je Cesarjeva pravzaprav popestrila le skromen delček njene zgodovine. Je pa še za rep ujela prejšnji model avtobusa in izposojo na listke, predhodnico avtomatizirane izposoje. »Saj ne vem, ali je bila to sreča ali ne,« se nasmehne.
Zdaj pravi, da nič ne pogreša vsakodnevnega potovanja: »Ni časa za nostalgijo. Sem zelo zazrta v prihodnost in v to, kar je tukaj in kar je treba opraviti zdaj.« Rada ima izzive, zato ji nikakor ni žal, da si je po desetih letih dela v potujoči knjižnici in nekajletnem vodenju Sekcije potujočih knjižnic pri Zvezi bibliotekarskih društev drznila reči da veliki Knjižnici Otona Župančiča. Vedno pa bo v njenem spominu potujoča knjižnica ostala kot ljubezen na prvi pogled.
Že med študijem kulturologije je delala v otroškem in mladinskem programu na Radiu Slovenija, kjer je mislila, da bo ostala, a si je nato zaželela česa novega. In medtem ko večina knjižničarjev v potujoči knjižnici ni videla izziva, je sama takoj spisala svojo prvo prošnjo, ko je v enem od časopisov videla oglas za prosto delovno mesto. Prvo redno službo pa je nato vzela celo tako pozitivno, da so si mnogi predstavljali, da ima sanjsko službo. »Veliko ljudi mi je to reklo. Saj je bilo res krasno, ampak zelo daleč od sanjskega. Sploh v dežju ali snegu, ko je odpovedalo gretje,« strne, ko se ozre nazaj.
Čeprav je vsakodnevno v pisarni stran od knjig, si vzame čas zanje. Ker ne gleda televizije, to ni težko. Knjige za prostočasno branje pa si že od nekdaj skrbno izbira.
Ne nosi knjig hčerkam
»Nikoli nisem bila velik knjižni molj kakor nekateri naši uporabniki. Bolj kot kvantiteta je pri meni pomembna kvaliteta.« Seveda pa je veliko knjig prebrala po službeni dolžnosti. Celo tako veliko, da v nekem obdobju sploh ni mogla več brati. »Verjetno je to enako, kot če delaš v slaščičarni in ti po nekaj mesecih presedejo torte,« primerja šaljivo.
Ker ve, da se odnos do knjig, branja in obiskovanja knjižnice začne že v najzgodnejšem otroštvu, imata tudi njeni hčerki že izkaznici ter si sami izbirata knjige in risanke v lokalni enoti MKL. »Zadala sem si, da jima ne bom sama nosila knjig, ampak bom samo malo bedela na izborom,« prizna, vse starše pa opominja, da je pri knjigah tako, da je treba dati zelo malo, a potem žanješ zelo veliko.
