K pisanju me je spodbudilo zlasti dejstvo, da odgovorni in nekateri strokovnjaki s področij, ki so ob takšnih nesrečah bližnja, zaradi čudne logike, ali morda celo načrtno, izpostavljajo vse mogoče razloge, ki so botrovali dogodku, glavnega pa potiskajo pod preprogo.
Ker so dogodki dobro poznani, z njihovim opisom ne bom izgubljal besed. Posledice so znane – mrtev izjemen zdravnik, mrtev en policist in en policist hudo ranjen; mrtev je tudi storilec. Ob pregledu člankov na internetu sem že prvi dan zasledil sum, na katerega sem ob tragičnem dogodku tudi sam takoj pomislil, da je bil vzrok: dolgo čakanje na operacijo ob poznani nevarni diagnozi. To je bilo kar jasno povedano tudi v večernih poročilih TV Koper. Naslednji dan je bilo v zvezi z razlogi za dogodek mogoče slišati ali prebrati vrsto nebuloz, z viškom v izjavi ministrice za zdravje, da čakalne vrste že ne morejo biti vzrok takšnim dogodkom. Ob tem je sicer ponovila že večkrat slišano o osmih milijonih evrov, ki so jih v ta namen posebej namenili zdravstvu.
Če čakalna vrsta že ni (edini) vzrok za takšen dogodek, pa je lahko povod zanj. Izjava kaže na podcenjevanje problema. Ministrica je poudarila kompleksnost problema čakalnih vrst. Seveda so nesprejemljive čakalne vrste posledica številnih dejavnikov, vendar je osnovni pogoj za to, da rešimo vsaj tisti del problema, na katerega lahko vplivamo, da se problema zavedamo z zadostno resnostjo. Kdor problem podcenjuje, ga ne bo nikoli rešil, zato od ministrice in vlade, ki jima je taka drža sprejemljiva, tega tudi ne pričakujem.
V sredinih jutranjih radijskih poročilih je klinični psiholog dr. Masten po mojem mnenju pravilno opozoril, da bo takšnih dogodkov vedno več, »ker je med ljudmi vse več jeznih in razočaranih«. Sledilo je mnenje menda kompetentnega profesorja, ki je poudaril, da panika ni potrebna, ker gre tu za posameznike, ki svojih problemov ne znajo reševati drugače in so hkrati nagnjeni k agresiji. Od profesorja bi pričakoval vsaj toliko znanja statistike, da bi razumel, da je posameznikov, ki so pripravljeni svoje probleme reševati z nasiljem, v veliki množici ljudi z resnimi problemi več, kot če je ljudi z resnimi problemi manj. Naj dodam še to, da problemov glede čakalne vrste običajen človek, ki nima denarja ali zvez oziroma koristnih poznanstev, sam sploh ne more rešiti. Je samo ta možnost, da s problemom trpi. Se zgodi, da kdo tega ne zmore in takšna ali drugačna nesreča je blizu.
Med vzroki je bila v jutranjih radijskih poročilih obravnavana tudi vprašljiva uspešnost rehabilitacije zapornikov, kar sicer ni nepomembna tema, vendar je ob danem dogodku vendarle bolj korak proč kot k bistvu problema.
V svoji kolumni v Dnevniku je zelo spoštovani dr. Keber, nekdanji minister za zdravje, že pred mnogimi meseci opozoril na nesprejemljivost dolgih čakalnih vrst in pri tem kot primer navedel prav to, kako je nesprejemljivo in za bolnike zelo stresno tudi več kot osem mesecev čakati na operacijo prostate z diagnozo raka. Čeprav je praviloma proces napredovanja te bolezni počasen, je vendarle težko z gotovostjo predvideti njen razvoj, je opozoril, zato so takšne čakalne dobe nesprejemljive.
Ministrstvo za zdravje je imelo gotovo vsa leta ažurne podatke o tem, kako so čakalne vrste naraščale za to in druge bolezni – kritične so zlasti bolezni, ki potencialno ogrožajo življenje –, vendar je problemu posvečalo prav malo pozornosti. Zlasti v nekaterih preteklih mandatih je več pozornosti namenilo različnim koncesijam, kar kaže, da so v delu zdravstva močnejši drugi interesi kot zdravje ljudi; pa se tu ne spuščam v vprašanje koncesij, ki verjetno v določenih primerih pomenijo racionalen način zdravstvene oskrbe. Šele ko so čakalne vrste narasle daleč prek vseh razumnih mej, ko je nezadovoljstvo ljudi že pljusknilo v medije in je začelo ogrožati ugled vlade, so začeli odgovorni vsaj govoriti o tem in za skrajšanje čakalnih vrst celo namenili nekaj dodatnih sredstev.
Toliko časa že tlačim ta svet, da mi je kristalno jasno, ne da bi mi bilo treba brati študije komisije za preprečevanje korupcije, da se ljudje, ki odločajo o zdravstvu ali so sicer odločujoči v družbi, s problemom stresno dolgih čakalnih vrst ne srečujejo. Zato jih večina ta problem oziroma problem ljudi, ki se srečujejo z njim, podcenjuje, kar je najmanj nedostojno. So izjeme, kot je omenjeni dr. Keber, vendar so izjeme očitno premalo, da bi učinkovito pognale voz reševanja tega problema.
Zdravnik si lahko na dan naloži opraviti več kot 60 pregledov, kot je to delal dr. Martinez, in si ob tem vzame še čas za pogovor z nekom, ki sploh ni naročen, na čakalno vrsto za operacijo pa nima vpliva; to je v rokah drugih, na višji ravni odločanja, ki se odločajo o sredstvih za ta ali oni program. Izjemen zdravnik izolske bolnišnice in oba vestna policista so zato vsekakor nič krive žrtve neustreznega ravnanja politike pri zdravljenju ljudi in reševanju njihovih stisk zaradi bolezni. Če si tega ne bomo priznali, bo žalostnih dogodkov in začudenih funkcionarjev v prihodnje še več.
Mag. Živan Veselič, Postojna
