Zgodilo se je tisto, kar se praviloma zgodi, ko kdo poskuša kompleksne psihološke in družbene pojave razstaviti tako, da so primerni za takojšnjo politično rabo, ko »morajo« biti torej vzroki zlahka določljivi, rešitve pa hitre in udarne. Stopnja samomorilnosti se je v prihodnjih letih spet povečala. Življenje se pač ne ozira na politične poenostavitve.
Izolska tragedija politiko postavlja v podobne skušnjave. Zahteve po ukrepih, s katerimi bi zavarovali ljudi pred nasiljem, zlasti tiste, ki vsakodnevno prihajajo v stik z nasilnimi posamezniki, so seveda legitimne in razumljive. Vsak tak dogodek, neopisljivo krut, nepravičen in iracionalen, razblini privid varnosti našega »civiliziranega« sveta in poveča eksistencialno ogroženost. Človeška in zato razumljiva je tudi želja, da bi jasno opredelili vzrok brezumne morije. A vse, kar je razumljivo, ni tudi sprejemljivo. Histeriki, ki te dni zahtevajo od politike odločnejše ukrepanje, bi morali zato najprej dvakrat vdihniti. Kljub vsej pretresenosti – ali pa prav zaradi nje. Ker mešajo krvava jabolka in hruške.
Šef Fidesa Konrad Kuštrin, predsednik zdravniške zbornice Andrej Možina in prvi mož izolske bolnišnice Radivoj Nardin so v en glas povezali motiv za umor(e) – domnevno jezo morilca zaradi predolge čakalne dobe – in slabo delujoči slovenski zdravstveni sistem. Možina je izolski tragični dogodek celo izrecno predstavil kot vrh ledene gore konfliktov in nasilnih situacij, do katerih prihaja v zdravstvu. Ugledni možje so zagrešili natančno tisto, kar se je v obratni smeri primerilo Peterletu.
Enkratni dogodek s kompleksno strukturo razlogov, vzrokov in motivov za srhljivo dejanje so do skrajnosti poenostavili in ga nato okleščenega uporabili kot kronski dokaz za stališče, da je zdravstveni sistem tako slab, da ogroža bolnike in zdravnike. Slednje seveda drži, sistem je res slab, zaradi predolgih čakalnih dob bi morala odstopiti vlada v celoti. A to dokazovati s pomočjo izolskega dogodka, skrajnega, izoliranega dejanja motene osebe, je neuko, zgrešeno in nevarno. Če tega ne razumemo, so ukrepi za preprečevanje tovrstnih dogodkov lahko samo napačni.
Tako kot za družinsko nasilje nikoli ni vzrok slabo pomita posoda, spogledovanje s sosedom ali razhod, tako tudi vzrok za umor zdravnika in policista ne more biti nezadovoljstvo z zdravstveno obravnavo. Ali z zdravnikom ali z višino mamine pokojnine… Ključni vzrok za načrtovani umor je vselej odločitev storilca, da bo z nasiljem rešil neko svojo večjo ali manjšo, realno ali namišljeno težavo, ne pa težava sama. Prav zato, na primer, nasilja nad ženskami ne zmanjšujemo z nasveti ženskam, naj bodo vendarle bolj poslušne in več doma, da nasilnik ne bo imel motiva za nasilje.
Ko gre za množične umore, je pri detekciji vzrokov in motivov potrebna še večja previdnost. Te zločine še v večji meri pogojujejo individualne duševne značilnosti, ki so lahko patološke, sad zlorab in travm – ali pa tudi ne. Motivi so neredko neugotovljivi. Ko je maja letos New York Times s pomočjo strokovnjakov analiziral 358 pobojev s strelnim orožjem, zabeleženih lani v ZDA, v katerih so bile ubite ali ranjene vsaj štiri osebe, so ugotovili, da v kar četrtini primerov ni bilo mogoče ugotoviti nobenega motiva, v eni tretjini pa je bil ta skrajno banalen. Morilce je na primer »zmotila« preglasna glasba v lokalu, napačno igrišče, napačna beseda… Odkrili pa so še nekaj drugega. Tri četrtine žrtev in tri četrtine storilcev je bilo temnopoltih, čeprav je temnopolte le 13 odstotkov ameriške populacije. Kar 90 odstotkov vseh pobojev pa so storilci zagrešili v soseskah z nadpovprečno stopnjo revščine…
Bolnišnice – in šole in socialne centre… – lahko izdatno opremimo z rentgeni in oboroženimi varnostniki, vsa okenca z neprebojnimi šipami, ambulante in zbornice in razrede zaklepamo s trojimi ključi. Morda bomo obvarovali kakšnega zaposlenega, morda se bodo ljudje v zastraženih ustanovah počutili bolj varne, a najhujših tovrstnih dejanj, ki so redka in statistično upadajo, vseeno ne bomo preprečili. To so ob vsej bolečini razumeli tudi na Norveškem, po Breivikovem krvavem pohodu. Tisti, ki se odločijo za nasilje, svoje dejanje pač izpeljejo drugje ali na drugačen način. Morda se bodo »maščevali« na cesti ali pobijali v kakšnem zakotju, kjer sta se zgodila oba najhujša množična poboja na Slovenskem po letu 1960. 18-letni Zdravko Božičnik je leta 1966 v Jareninskem Dolu na Repovi domačiji s sekiro pobil pet ljudi. 34-letni Silvo Morgan z Grintovca, vasice blizu Kopra, pa je leta 1981 hladnokrvno umoril mater, očeta in tri sosede. Tudi on je sokrajanom govoril, da bodo zanj še slišali…
Nasilje – tako kot samomor, ki je ena njegovih oblik – je pojav, ki ga je mogoče uspešno zmanjševati z dolgo vrsto dolgoročnih ukrepov, zavedajoč se njegovih razvejanih korenin. Dokazano koristita izboljševanje življenjskih razmer in splošna odločenost družbe za nenasilje, tudi tedaj, ko se nasilje kaže kot edini odgovor. Histerija medijev, populizem politike in nekaterih strok, zlasti varnostnih, ter stopnjevana institucionalna represija dokazano škodijo.
