Reprezentanti so se šele dobro vrnili z OI v Riu, zato še ni povsem jasno, v kakšnem stanju je ekipa. Kar zadeva lovoriko, so klubski cilji vedno najvišji, zato imamo obveznost, da že prvo lovoriko v sezoni prinesemo v Celje. A proti Kopru nas čaka težko delo, saj je celotne priprave opravil v popolni zasedbi, igra skorajda doma, njegovi igralci pa so bolj vajeni vročine kot mi. Upam, da zaradi vročine, kondenza in spolzkih tal ne bo poškodb kot v preteklih letih in da si bo spektakel ogledalo več ljudi kot v lanski sezoni.
Je igralski kader Celja boljši ali slabši kot v minuli sezoni?V tem trenutku težko ocenim, smo pa igralci za leto starejši, izkušenejši in zrelejši. V zadnjem trenutku smo ostali brez krožnega napadalca Blaža Blagotinška, ki je odšel v Veszprem, bil pa je eden stebrov naše igre v obrambi in napadu. Pridružil se nam je Kristian Bećiri, ki ga čaka težka naloga, saj bo moral zapolniti to vrzel. Trenutno smo tudi brez Žiga Mlakarja in Arthurja Patrianove, ki okrevata po poškodbi, a upam, da se nam bosta čim prej pridružila.
V Celje se je vrnil nepredvidljivi Borut Mačkovšek, ki ga selektor Veselin Vujović označuje za »pacienta številka ena«.Borut se nam je spet pridružil po evropski avanturi, v kateri je zamenjal veliko klubov. Pred leti je v Celju pokazal svoje najboljše igre, zato upam in verjamem, da bo znova pravi Maček, ki bo prava okrepitev za klub. Vsi v klubu in okoli njega mu bomo pomagali, da bo čim hitreje, čim lažje in v čim večji meri doprinesel k našim uspehom. Priložnosti za igro bo dobil dovolj, le od njega pa je odvisno, ali jih bo izkoristil.
Le nekaj mesecev pred OI ste se nepričakovano odločili za reprezentančno upokojitev. Zakaj?Razlogi niso skrivnost. Za to sem se odločil, še preden je reprezentanca nastopila na olimpijskem kvalifikacijskem turnirju aprila na Švedskem. Ocenil sem, da obstaja velika možnost, da se bo Slovenija uvrstila na OI, kar bi bilo zame preveč naporno: kvalifikacijski turnir, dolge priprave za Rio, nastop na OI... Zame je na prvem mestu družina, s katero smo si postavili nove cilje. Končal sem lepo obdobje v reprezentanci, v zadnjem času pa je bilo preveč naporno in zahtevno. Zato sem se želel spočiti po dolgi in naporni sezoni, biti skupaj z družino, oditi na morje, končati gradnjo hiše... Družina ti ostane vse življenje, rokomet pa je le ena etapa v življenju.
Kako bi ocenili nastop Slovenije na OI v Riu in končno šesto mesto?Zelo pozitivno. Dosegla je svoj najboljši rezultat na dosedanjih OI in najboljšega v kolektivnih športih. Želja in cilj sta bila polfinale, a dosežek je naša trenutna realnost. Ne smemo pozabiti, kakšne močne reprezentance smo morali premagati, da smo se uvrstili na kvalifikacijski turnir na Švedskem, koga vse tam izločiti in koga vse premagati v skupinskem delu OI, da smo sploh prišli v četrtfinale OI. Do tekme z Dansko smo prikazali dobre igre, na odločilni pa smo malce pregoreli v preveliki želji. A tisti, ki menijo, da je dosežek v Riu neuspeh, se zelo motijo.
A ostaja grenak priokus zaradi razpada sistema igre proti Dancem, kar je spet potrdilo slovenski sindrom, da to tega vedno prihaja na odločilnih tekmah.Zdaj smo začeli prihajati v priložnosti, da lahko igramo takšne težke in odločilne tekme. Treba je narediti korak naprej in se naučiti dobivati takšne tekme. Reprezentance, ki so bile v polfinalu OI, so že vajene igranja in zmagovanja na takšnih tekmah, Slovenija malo manj. Vsi sedanji reprezentanti že igrajo ali še bodo v vrhunskih evropskih klubih, kjer bodo imeli veliko takšnih tekem, vse to pa bo nato treba prenesti še na reprezentančno raven. Verjamem, da jim bo uspelo.
