Naslov je pravzaprav kar najlepše izrazil odnos zgrožene skupnosti do tragedije. Povzeli bi ga lahko v prepričanje, da so takšni zločini izjemni, nepredvidljivi dogodki, ki z nami ali družbo kot tako nimajo kaj prida opraviti; za tako hude ekscese so namreč krivi duševne bolezni, alkohol, impulzivnost, prizadetost zaradi partnerjevega početja itd. In vendar se takšne tragedije nikoli ne zgodijo po kakšnem čudnem, nepredvidljivem spletu okoliščin, »osamljeni« ekscesi so skoraj brez izjeme kamenčki v mozaiku dlje časa trajajočega nasilja in družbenega odnosa do njega. Alkohol ali duševna bolezen je lahko le sprožilec...

Nasprotno od slovenskih socialnih delavcev, v manjši meri tudi sodstva in policije, ki v (kratkoročni) skrbi za žrtve rešitev prepogosto vidijo v zapiranju informacij, pa Deborah DeBare in Lucy Rios v novinarjih (veliki večini) ne vidita sovražnikov in brezskrupuloznih mrhovinarjev, temveč nepogrešljive sodelavce, ki potrebujejo le nekaj več znanja. Ni recimo dober vsak vir informacij: naključne priče prepogosto predsodke in ideologije le utrjujejo, ko »opažajo«, da je tragedijo povzročilo njegovo »ljubosumje« ali njena »prepirljivost« ali da sta bila vendar »tako prijeten par«… Ključni vzrok je vedno le surovo nasilje v svojih neštetih pojavnih oblikah. In zato je treba, kot pravita, »povedati celo zgodbo« in posamično dogajanje postaviti v jasen družbeni kontekst.

A ko gre za nasilje, pravzaprav nikoli ne povemo »celotne zgodbe«. Ne na oni ne na tej strani Atlantika. Tudi na višji, politični ravni nasilje ves čas maskiramo, ekscese pa obravnavamo izolirano. Nasilje nad enim spolom se tako prelevi v »boj med spoloma« in »nespoštovanje naravno danih razlik«. Zid in ograja postaneta nič manj kot jamstvo svobode. Tuje nasilje je kolektivno, kulturno pogojeno nasilje, naše je posamično in ekscesno. Zato smo pogosto slepi za nasilje v lastnih in sosednjih družinah, begunce pa vidimo kot eno samo utelešeno nasilje in se jih bojimo tako zelo, da grožnjo prepoznamo celo v otrocih. Ne razumemo pa, da nas ogroža vsako nasilje, tuje in domače, tudi tisto, ki ga sami izvajamo nad drugimi – ker rojeva novo nasilje.

V nasilnem zavračanju beguncev, ki nočejo razumeti, da v bogati Evropi niso dobrodošli, je pač najudobneje videti legitimno obrambo pred invazijo ogrožujoče tuje (ne)kulture. Pa četudi gre le za noseče begunke in otroke iz Sirije, katerih delež je januarja presegel delež moških beguncev, kot je včeraj opozoril visoki komisar ZN za begunce Filippo Grandi. Če jih zato, ker si med bombardiranem Alepa, Homsa… niso utegnile priskrbeti originalne osebne izkaznice ali potnega lista, obsojamo na bedo, posilstva in zlorabe, toliko slabše zanje. Evropski standard velja pač več kot evropske vrednote. In vendar je odrekanje nujne pomoči – če one druge razumemo kot soljudi – po definiciji nasilje. Ne gre se namreč slepiti, da bo Evropa za begunce učinkoviteje poskrbela v Turčiji in Grčiji, ki sta – tako premier Cerar v torkovih Odmevih – beguncem bolj ljubo okolje. Drži pa, da nam bodo tam manj v napoto…

Kolektivno zanikovanje družinskega nasilja v idiličnem Smithfieldu, ki se je končalo z umorom in samomorom, je odmevalo konec devetdesetih. Odtlej so, kar zadeva družinsko nasilje, marsikaj postorili, zagotavljata Deborah DeBare in Lucy Rios. Novinarji so tudi s pomočjo takšnih organizacij, kot je »njuna« Koalicija za preprečevanje družinskega nasilja, bolje seznanjeni z naravo nasilja. Razumejo, kako zelo lahko zlomi žrtve dolgoletno psihično nasilje, od kod molk in sram ter zakaj se morajo žrtve s pomočjo usposobljenih služb najprej psihično okrepiti, da se sploh lahko uprejo nasilju. O tovrstnih dogodkih, zatrjujeta, vse več novinarjev poroča kompetentno: namesto kriminalne drame z iskanjem storilca bralcu omogočijo tak vpogled v dogajanje, da razume tudi družbeni kontekst. Tabuji in stereotipi se počasi, a vendarle topijo. Leta 1993 je 43 odstotkov prebivalcev Rhode Islanda verjelo, da nekatere ženske partnerje sprovocirajo do nasilja, leta 2005 le še 27 odstotkov.

Tudi reporterji časnika Providence Journal so po začetnem šoku zadovoljivo opravili svojo nalogo. Ugotovili so, da se je nasilje v nesrečni družini začelo že v srednji šoli, ko sta se kasnejša zakonca McGinn spoznala, in – ne nazadnje – da sodni spisi v malih idiličnih mestecih Amerike razkrivajo povsem drugačno podobo družinskega življenja, kot ga zaradi vladajoče ideologije slikajo mediji.

Nasilje – naj gre za nasilje za domačimi stenami ali za sofisticirano državno nasilje – je prek vzgoje in tradicije vgrajeno v vse oblike našega ravnanja. Če ga bomo kot posamezniki in kot družba poskušali ugledati v vseh njegovih razsežnostih in ideoloških preoblekah, bomo največ storili za to, da ga skrčimo na obvladljivo mero.