Na rtu Madona naj bi svetloba ognja pomorščakom kazala pot že v antiki. Danes na tem mestu stoji edini pravi slovenski kamniti svetilnik, ki z 10,5 metra višine in s kar 165 centimetrov debelimi zidovi že od leta 1617 (svojemu namenu je bil predan šele leta 1872, ko je svetilnik končno dobil tudi luč) kljubuje močnim vetrovom, nevihtam, valovom, k njegovemu molčečemu propadanju pa so svoje prispevali tudi številni nepridipravi in slabo gospodarjenje.
Zaradi svoje lege, ob njem stoji še stolp, s svetilniškim objektom pa je povezana tudi cerkev Marije zdravja, ki prav tako propada, je svetilnik zagotovo tudi najbolje obiskan in najpogosteje fotografiran del piranske vedute. A kljub svoji pompoznosti sameva ujet v zgodbah, ki jih išče in z veseljem pripoveduje naprej Tončka Senčar, Pirančanom zelo dobro poznana nekdanja učiteljica. »Zame je svetilnik kot speča Trnuljčica, ki se zelo počasi prebuja,« pravi in dodaja, da pozna še veliko zgodb, tudi tistih, ki so jih svetilničarji zapisovali v svoj dnevnik.
V pomoč izgubljenim mornarjem
Svetilnik, ki ponosno stoji na zahodni konici Slovenije, je bil od nekdaj v pomoč ribičem v zibajočih se čolničih, ki bi radi po tem, ko so v viharnih nočeh poskušali srečo pred Savudrijo in sta jih nenadoma presenetila spuščajoča se megla ter učinkovanje življenjsko pomembnih požirkov žganja, svoj ulov varno pripeljali v piransko pristanišče. »Da ne govorimo o neštetih ljubiteljskih kapitanih, ki so – preveč neizkušeni v branju zemljevidov, kompasov in orientiranju po zvezdah – blodili po morju in ko se je pojavil svetlobni znak piranskega svetilnika, začeli vriskati, da so prišli do Gradeža,« doživljajsko pripoveduje zgodbe sogovornica med ogledom notranjosti svetilnika, kjer so leta 1872 zgradili manjše stanovanje za svetilničarja, s podstrešjem, dvema sobicama, dnevnim prostorom s kuhinjo in sanitarijami. »Pod stanovanjem sta cisterna za kapnico in klet, ki je zanimiva predvsem za najmlajše, za filmsko kuliso pa jo je pred leti uporabil tudi Matjaž Javšnik v filmu Naš avto.« V manjšem prostoru ob svetilniku je danes tudi radijski oddajnik Arsa za spremljanje morskih tokov in računalnik Morske biološke postaje Piran. Z optičnim kablom je povezan s podvodno kamero na morskem dnu za spremljanje življa v tem delu morja.
Hrepeneči pogledi turistov v zaklenjena vrata
Od leta 1976, ko je svetilnik zapustil svetilničar z družino in se preselil v Lucijo, ta propada. Če ne štejemo časa, ko sta stanovanje uporabljala japonski slikar Masajuki Nagase in za njim še piranski kipar Janez Lenassi, svetilnik sameva. »Občasno so se pojavile ideje o tem, da bi ga obudili, v njem so želeli narediti celo vinoteko,« pove Senčarjeva, ki pa v svetilniku vidi ogromen potencial, in to ne le turističnega, tudi kulturnega. Notranjost stolpa in panoramski pogled z vrha, kjer je tudi zvonik iz leta 1520, podarili pa so ga Benečani, ima svojo zgodbo. Tako, kot jo govori svetilniško stanovanje, kjer bi lahko uredili manjši muzej, vanj pa vrnili dnevnik zadnjega svetilničarja, ki ga za zdaj hrani Vanja Pegan. »Idej imamo ogromno. Pogled s terase svetilnika ponuja nepozabne sončne zahode, ki so jih pred časom že lovili v fotografski objektiv. Pomagala sem pri petih porokah na svetilniku. Prostor ponuja možnost organiziranih koncertov, v spominski sobi pa bi lahko prodajali tudi spominke lokalnih rokodelcev,« polna idej pripoveduje Tončka in z žalostjo z vrat svetilnika odganja mlada turista, ki se hrepeneče spogledujeta s svetilnikom in stolpom. »Žal sta svetilnik in stolp za javnost zaprta vse do občinskega praznika oktobra, čeprav se zavedam, da mladima Francozoma, ki sem ju odslovila, to prav nič ne pomaga. Kljub vsemu pa upam, da se bo piranski župan držal obljube, zapisane v volilnem programu, in poskrbel, da se speča Trnuljčica končno prebudi,« še pove Tončka Senčar in v smehu doda, da se še ne misli predati.
