Uvodni večer mednarodnega festivala scenskih umetnosti Mladi levi je veliko obetal: za predstavo Noč krtov, ki jo podpisuje francoski gledališčnik Philippe Quesne, je namreč slišati, da zadnje čase dokaj uspešno križari po evropskih odrih, njena rahlo ekscentrična zasnova pa je vsaj v prvem delu uprizoritve delovala vsaj tako zabavno kot pomensko izzivalno – kar se zdi za prireditev, kakršna so Mladi levi, seveda kot nalašč.
Spremljamo namreč življenje družine antropomorfnih krtov, ki se na začetku »prikopljejo« na oder, nato pa pač zaživijo svojo vsakodnevno rutino – krti rijejo, pohajajo, jedo, spijo, tudi umirajo in se rojevajo, občasno celo poprimejo za inštrumente in kakšno zagodejo, vse to pa brez kakšne posebne zgodbe ali razvidnejše »poante«; predstava me je v nekaterih potezah spomnila na kultno miniserijo Zajci režiserja Davida Lyncha, le da so tu dogajanje, kakršno je pač bilo, podčrtovali pretežno komični (ne glede na temačno zvočno atmosfero), ne pa srhljivi podtoni.
Toda ta duhoviti »pogled v krtovo deželo«, ki nedvomno ponuja različna izhodišča za simbolne ali alegorične interpretacije, v drugi polovici uprizoritve povsem izgubi gledalčevo pozornost; kakor je predstava v določenih pogledih izvrstno narejena (scenografija podzemlja, kostumi, izdelan gib, ki nadomesti odsotnost dialogov), se po drugi strani zazdi, da ji kljub morebitni zavestni odločitvi za »nevpletenost« v to, kar prikazuje, torej »bivanje kot tako«, primanjkuje prave strukture in razvoja, s tem pa tudi jasnejše artikulacije, zaradi česar ji kljub nekaterim posrečenim prizorom presenetljivo kmalu poide sapa.
Izjemno učinkovita miniatura
Povsem drugačno izkušnjo pa v svojem projektu Skupne sanje ponudi portugalska umetnica Maria Lucia Cruz Correia, ki se v participatorno zasnovanih delih praviloma loteva z okoljem povezanih tem. V nekoliko predelanem pedalinu, ki se ga drži nekaj z rastlinami zasajenih korit, obiskovalca popelje na Ljubljanico in ga sooči s postapokaliptičnim, vendar ne povsem neverjetnim scenarijem skorajšnje prihodnosti: zaradi klimatskih sprememb je večina planeta poplavljena, družba, kot smo jo poznali, je razpadla, dobrin in hrane je malo, preživeli se drenjajo na redkih ostankih kopnega ali na takšnih in drugačnih plovilih – prav tako kot udeleženec predstave in umetnica. Vprašanje, ki se ponuja kar samo, je seveda naslednje: kako se pri sebi odzvati na te okoliščine, kaj je pravzaprav še pomembno in kaj pametno, kako naprej? Razmeroma preprosta zasnova deluje izjemno učinkovito: obiskovalec, nežno prestavljen v vlogo soustvarjalca dogodka, je nevsiljivo pozvan k dejavnemu in iskrenemu premisleku svojega odnosa do družbe oziroma narave, rekonstrukciji sistema vrednot, a navsezadnje tudi osvežitvi perspektive o »sebi znotraj sveta«. Skratka, domišljena miniatura, ki je hkrati kratkočasna in vsebinsko tehtna.
Rahločutno in poetično
Tudi poljski vizualni in gledališki umetnik Ludomir Franczak v svoji predstavi-instalaciji Ponovno pridobljeni vzpostavi posebne vrste prostor – namreč prostor obledelega, nejasnega spomina, ki ga prežemajo vprašanja o oblikovanju in pomenu identitete. Franczak ga gradi skozi pozabljene usode na poljskem ozemlju živečih Nemcev, ki so se bili po koncu druge svetovne vojne prisiljeni odseliti. Do njih dostopa z množico rokopisov in starih fotografij, najdenih v arhivu, katerih kopije lepi na stene prizorišča, in s prgiščem materialnih ostankov, kot so na primer železni pokrovi kanalov, ki se vrstijo na projekcijah, ali stari, obrabljeni čevlji, na katere je naletel v niši pod hišnimi stopnicami. Z mešanico pripovedi in podob se odstirajo koščki minulih življenj, zdaj ne več brezimnih, toda zato še nič manj krhkih; Franczak jih nadgradi z nekoliko neobičajno zgodbo o fantiču, ki v gozdu nekega dne zasliši zvoke, ki jih oddajajo gobe, želja po poustvarjenju te »gozdne simfonije« pa nato zaznamuje vse njegovo življenje. Rahločutno in poetično.
