Prav v tem pogledu se zdi, da so bili Mladi levi z izbranimi poudarki pogosto korak pred svojim okoljem. V prvih letih festivala je bilo to mogoče do določene mere pripisati njegovi razmeroma tesni vpetosti v mednarodne mreže oziroma umetnostne povezave, kar je snovalkam omogočalo vpogled v dogajanje na področju uprizoritvenih umetnosti, pri čemer niti ni šlo zgolj za estetske trende, temveč tudi za premisleke in strategije na presečišču kulturne produkcije ter širše družbene stvarnosti. Tako se, denimo, nekatere teme in razvojne tendence, ki jih je festival odpiral (pogosto tudi promoviral) na prelomu tisočletja, danes sicer dozdevajo kot že zdavnaj uveljavljene, utirjene ali celo samoumevne. Toda morebiti je vsaj nekoliko tudi zasluga Mladih levov, da se pri omembi prenavljanja propadajočih, opustelih industrijskih zgradb v umetnostna prizorišča nikomur več ne odebelijo oči od začudenja. In če je, na primer, umetniška rezidenca zdaj tudi v slovenskem prostoru prisotna kot povsem vsakdanja oblika sodelovanja in izmenjave, se je pred petnajstimi leti s to takrat vsaj pri nas manj znano prakso festival spoprijemal tako rekoč med prvimi – in hkrati že premišljeval o njenih morebitnih učinkih in posledicah. Na podoben način so se Mladi levi skozi daljše obdobje sistematično posvečali vprašanjem javnega prostora, njegovega oblikovanja, dostopnosti, rabe – torej prav tistim »zadregam«, ki se v splošni zavesti odpirajo šele v zadnjem času, ko že precej neposredno občutimo vse večjo komercializacijo javnega prostora in njegovo pogosto vedno bolj izključevalno regulacijo. Ali povedano drugače: festivala niso nikoli zanimale samo estetske, temveč morda še bolj različne »družbene« inovacije, pa naj je šlo za razne skupnostne projekte, prostorske intervencije, urbano vrtičkarstvo, solidarnostno povezovanje ali širjenje kulture nefinančnih izmenjav. Namesto na blažilno moč umetnosti so Mladi levi vseskozi stavili na postopno izboljševanje »stanja stvari«, ne da bi se pri tem kaj posebno menili za občasen vtis naivnosti, pač skladno s prepričanjem, da umetnosti ni mogoče ločiti od človečnosti. Navsezadnje v ta miselni lok spada tudi odločitev izpred treh let, da festival, ki mu sicer nikoli ni manjkalo občinstva, preneha zaračunavati vstopnino in se preusmeri v zbiranje (finančno precej manj zanesljivih) prostovoljnih prispevkov.

Izrazito družabni značaj Mladih levov torej ni niti naključen niti samemu sebi namen. Prav neformalno druženje, pa naj bo to na otvoritvenem večeru, po predstavah in v premorih med njimi, dolga leta celo na posebnem festivalskem pikniku ali ob tradicionalnem festivalskem koncertu, je bilo vselej eden izmed gradnikov njegove identitete. Tudi umetniki so na festivalu praviloma ostajali ves čas njegovega trajanja in ne samo na dan svojega nastopa, kar sicer nikakor ni pravilo, se tako med seboj spoznavali, izmenjevali ideje in izkušnje; podobno velja tudi za občinstvo. Ta participatorna naravnanost, vtkana v samo bistvo Mladih levov, pač ne izhaja toliko iz posamičnih projektov, ki na tak ali drugačen način vključujejo sodelovanje gledalcev, temveč prej iz nekakšnega v današnjem času na žalost ne vselej prisotnega prepričanja: da lahko ljudje sobivajo tudi na način, ko jim je pri tem prijetno in – lepo. Seveda je lahko program eno leto bolj, drugo leto pa manj posrečen (letošnja izdaja festivala je sicer dovolj uspešno sledila utečeni formuli kombiniranja različnih zvrsti ter manj uveljavljenih umetnikov s starimi znanci iz prejšnjih let), toda omenjena »humanistična« podmena ostaja na festivalu vselej prisotna. In nanjo v razmerah, ki nas obdajajo, nikakor ne gre pozabiti.