Je manj od napovedanega, saj sem dejal, da bomo osvojili šest medalj. A če bi moja napoved obveljala, bi bilo že kar malce kičasto in bi bilo videti, kot da imam vedeževalske sposobnosti. Je pa res, da smo bili blizu šestim odličjem. V celoti gledano so bili nastopi naših športnikov izjemno dobri, četudi se ekipna zgodba rokometašev ni uresničila. Mislim, da so uspehi dobra popotnica za naslednje poletne olimpijske igre v Tokiu leta 2020.
Boste v prihodnosti pri dajanju napovedi kaj bolj previdni?Sam sem vedno optimist. Če kaj, si športniki zaslužijo, da jih obdaja pozitivno okolje. Če bomo na tem področju skeptični in imeli mačehovski odnos, kot ga ima na nekaterih področjih država, potem se bodo začele pisati slabe zgodbe. Mislim, da je prav zdaj primeren trenutek, ko se mora država odločiti, ali bo športu na sistematski način prek nacionalnega programa namenila več denarja ali pač ne. Če ga ne bo, potem lahko za prihodnost rečemo, da ni obetajoča. Vsi namreč vemo, da smo pri naši količini športnikov in številu prebivalstva v svetovnem vrhu, kar je ob minimalnem vložku javnih sredstev zelo velik rezultat. Za primerjavo: slovenski šport prejme tretjino letnega proračuna nogometnega kluba Salzburg, ki je avstrijski prvak.
Kot nekdanji predsednik slovenske judo zveze ste bili verjetno še posebej veseli dosežkov naših judoistov.Zanesljivo. Poleg dveh medalj je bilo tudi 5. mesto Adriana Gomboca druga najboljša uvrstitev v moškem judu v 63-letni zgodovini tega športa v Sloveniji. V judu je na olimpijskih igrah sodelovalo 136 držav. Več jih je prisotnih le še v plavanju in atletiki. Sam sem se malo pošalil in dejal, da je Tina Trstenjak na poti do zlata premagala tretjino sveta, saj je ugnala Kitajko, Brazilko, Italijanko in Nemko.
Ste bili nad nastopi katerih slovenskih športnikov še posebej razočarani?Tisti, ki niso dosegli zastavljenih ciljev, so tako in tako že sami razočarani, zato bi bila ocena, kaj je bilo dobro ali slabo oziroma uspešno ali neuspešno, neustrezna. Olimpijski komite Slovenije po vsakih olimpijskih igrah naredi objektivno oceno nastopov in preveri, kolikšen je bil vložek ter ali je bil končni izplen pričakovan.
Kakšen vtis so pustile olimpijske igre v Riu de Janeiru na vas? So Brazilci dosegli visoke standarde, ki so jih postavili prireditelji prejšnjih iger?Pred igrami v Riu sem se v pasivni pa tudi v aktivni vlogi udeležil še tistih v Atenah, Pekingu in Londonu. Moja ocena je, da so bile igre v Riu daleč najslabše. Stvari niso bile urejene tako kot v preteklosti. Veliko je bilo težav s prihodi in odhodi na tekmovališča, s transportom na splošno. Stvari so se iz dneva v dan izboljševale, a še vedno so se dogajale nevšečnosti, ki so možne le v Braziliji. Tamkajšnji ljudje pač živijo na takšen način, da jim je vseeno, ali bodo stvari postorjene danes, jutri ali pa čez štirinajst dni. O samem standardu, namestitvah, nedokončanih objektih in olimpijski vasi najraje ne bi izgubljal besed, saj je bilo o tem napisanega že preveč.
Je imela slovenska olimpijska odprava s čim veliko preglavic?Razen tega, da službeni avtomobili niso bili pravočasno zagotovljeni, je zadeva nekako tekla. Kot zelo dobra odločitev se je izkazala, da so naši strokovni sodelavci v Rio de Janeiro prišli že 23. julija in pred začetkom iger vse stvari uredili. Slovenski športniki kakšnih negativnih izkušenj tako niso imeli.
Za Olimpijski komite Slovenije se zdaj začenja nov štiriletni cikel, se obetajo kakšne spremembe?Na naslednjih olimpijskih igrah bo pet novih športov, med njimi tudi karate, športno plezanje, bejzbol. Naša naloga bo, da dopolnimo politiko sodelovanja in sofinanciranja bodočih udeležencev in pa, kar je najtežje, da že zdaj zagotovimo ustrezne pogoje in gospodarsko okolje, ki bo Sloveniji na Japonskem prineslo določeno dodano vrednost.
V preteklosti ste že dejali, da bi slovenski vrhunski šport vsako leto potreboval vsaj milijon evrov dodatnih prilivov.Ocenili smo, da če bi država zgolj pri odmeri dohodnine dvignila možnost donacij z 0,5 na en odstotek, bi šport prejel od tri do štiri milijone evrov več. To se državni blagajni zanesljivo ne bi poznalo, povrhu pa bi bil donirani denar osebna odločitev vsakega posameznika, ki plačuje dohodnino. Posredno bi se tudi občani počutili bolj vpete v šport, kar je navsezadnje tudi njegov namen.
V teh dneh zelo odmeva tudi imenovanje vašega predhodnika Janeza Kocijančiča za vršilca dolžnosti predsednika Evropskih olimpijskih komitejev (EOC).Janez je to vlogo sprejel zaradi neljubega dogodka s preprodajo vstopnic. Upam, da se bo ta zadeva čim prej razčistila, saj težko verjamem, da bi bil Pat Hickey (prejšnji vršilec dolžnosti predsednika EOC, op. p.), ki ga poznam že 30 let, lahko na nepravi strani. Njegovo imenovanje je velika čast za Slovenijo. Janez je že vse življenje v športu in si to zasluži. Ali mu bo na tem častnem delovnem mestu uspelo kaj narediti tudi za Slovenijo, pa je vprašanje. Vse je namreč povezano predvsem z globalnimi odnosi v svetu.
Omenili ste že afero s preprodajo vstopnic, v katero je vpletena tudi Slovenija. Vam je že znano, kako so se v obtoku znašle tudi slovenske vstopnice?Naše stališče smo že podali v izjavi za javnost. Kako in na kakšen način se je to zgodilo, ne znamo pojasniti. Zapisano je bilo, da je med vstopnicami tudi tista za zaključno prireditev, kar je absolutna laž. Če to drži, je vstopnica ponarejena. Štirinajst vstopnic, ki smo jih kupili pred dvema tednoma za naše poslovne partnerje, je še vedno v trezorju v olimpijski vasi in jih ima namestnik generalnega direktorja za poslovne zadeve Matic Švab. Nemogoče je, da bi jih kdo imel, saj jih še nobenemu nismo izročili. Vse druge vstopnice so bile personalizirane.
Pa vseeno obstaja možnost, da bi bil v afero vpleten Slovenec ali celo nekdo iz vrst OKS?Niti slučajno. Imamo natančne sezname, komu smo dali vstopnice in kdaj smo jih izročili. Od tistih, ki nas obtožujejo, bomo skušali dobiti seznam, da ga bomo nato lahko primerjali z našim.
