Samo leteti je lepše. Besede, ki jih mnogi zaljubljenci v umetnost premagovanja težnosti Zemlje z veseljem uporabljajo, pri tem pa mnogi pozabljajo, da so bili začetki vse prej kot lahki. Ali pa mnogi sodobni popotniki, ki se enostavno usedejo na letalo in odidejo novim dogodivščinam naproti. Da, pozabijo, da so morali nekoč obstajati ljudje, ki so orali ledino, da so svoje sanje včasih plačali z življenjem, včasih pa z nesmrtnostjo. Eden teh, ki so se v zgodovino letalstva vpisali z velikimi črkami, je Američan William Edward Boeing, čigar letala so in še vedno veljajo za pojem v civilnem ali vojaškem letalstvu.
William Edward se je rodil leta 1881 v Detroitu, mestu, ki je mnogo kasneje postalo svetovna prestolnica avtomobilizma, v tistem času pa ni bilo kaj prida omembe vreden kraj, saj so prve naselbine tam ustvarili Francozi ob koncu 17. stoletja. Mimogrede: eden od pobudnikov je bil Antoine de la Mothe Cadillac, čigar ime se je kasneje pojavilo ravno v povezavi z avtomobili. V času preseljevanja iz Evrope v Ameriko sta s tako imenovanimi ekonomskimi emigranti v ta kraj prišla tudi Williamova oče in mama, rudarski inženir Wilhelm Böing iz Severnega Porenja - Vestfalije, ki se je čez ocean podal pri vsega 22 letih starosti, ter Marie Ortmann, ki je bila doma z Dunaja. Oče je postal še premožnejši, saj je trgoval z lesom in minerali, zato družini ni bilo pretežko poslati sina Williama na šolanje v Švico, čeravno mu je oče, ki ga je William (takrat še Wilhelm) naravnost oboževal, umrl zaradi pljučnice, ko mu je bilo vsega devet let.
Prvega izdelali v dveh primerkih
Wilhelm se je s šolanja v Švici vrnil leta 1903 in po vrnitvi amerikaniziral svoje ime in priimek, iz Wilhelma Eduarda Böinga je postal William Edward Boeing, ter začel študirati na univerzi Yale. A študija nikoli ni dokončal, saj je kmalu začel delati v očetovem podjetju z lesom, v katerem je že nabiral prve izkušnje o lastnostih lesa in gradnji z njim, ki so mu kasneje prišle še kako prav. Ko se je leta 1909 službeno podal v Seattle, pa se je njegovo življenje spremenilo. Tam je na sejmu Alaska-Yukon-Pacific prvič v živo videl letalo. Okužil se je z letalskim »virusom«, ki je spremenil tudi zgodovino človeštva. Takoj se je vpisal v letalsko šolo Glenn L. Martin Flying School v Los Angelesu in kupil tudi njihovo letalo. »Dejansko sem se želel le naučiti leteti, upravljati to krhko stvar v zraku. Sprva tudi pomislil nisem, da bi kaj takega izdelal sam, a ko sem začel vsak dan leteti in opazovati, kako je zadeva narejena, mi moje znanje s področja lesnega stavbarstva ni dalo miru. Bolj kot pilotiranje me je skrbelo, da mi letalo v zraku ne bo razpadlo pod zadnjico. Ko se je polomil eden od sestavnih delov, bi nanj morali čakati nekaj mesecev, da bi ga dobili iz Los Angelesa v Seattle,« je kasneje pripovedoval William Boeing. Ravno v tem primeru ga je njegovo znanje o lesu pripeljalo tako daleč, da si je rekel: »Zakaj ne bi sam izdelal tega sestavnega dela? Ali še bolje: zakaj ne bi sami naredili boljšega, trdnejšega letala, in to veliko hitreje kot drugi?« In nastal je tudi slogan podjetja »Mislimo, da lahko naredimo boljše letalo«, ki so ga nato šele leta 2001 spremenili v »Za vedno nove meje«.
S Conradom Westerveltom, inženirjem ameriške vojaške mornarice, sta hitro našla skupni jezik in kmalu, leta 1916, je nastal njun prvi izdelek, hidroplan B & W Seaplane, ki so ga izdelali v vsega dveh primerkih. A ko so ZDA vstopile v prvo svetovno vojno, je njuno podjetje zares dobilo krila. Ameriško letalstvo je naročilo 50 letal za šolanje pilotov, po koncu vojne pa je bil trg nenadoma preplavljen z letali, ki jih niso več potrebovali. A Boeing vseeno ni počival: svoje podjetje je preusmeril v potniška, tovorna in poštna letala. Pa ne le letala, začel se je zanimati tudi za plovila, hitre čolne, ki so jih poganjali letalski motorji, med njegovimi najboljšimi kupci pa je bila mafija v času prohibicije, ko so s hitrimi čolni iz Kanade v ZDA tihotapili alkohol. Poleg tega mu je dala ameriška država koncesijo za poštno službo med San Franciscom in Chicagom.
Zgodovina je povedala svoje
Leta 1921 se je William poročil z Bertho Potter, ki je v zakon pripeljala dva sinova, Nat Paschall je bil kasneje prodajni menedžer pri McDonell Douglassu, skupaj pa sta imela še enega sina, Williama E. Boeinga mlajšega, ki je umrl leta 2015. Po letu 1935 se je počasi začel umikati iz poslovanja družbe, preselil se je na svoje veliko posestvo v bližini Seattla, sicer pa je bil znan tudi kot zagovornik rasnega razlikovanja, saj je svoja posestva dajal v najem le belopoltim najemnikom, sam pa se je nato bolj ali manj ukvarjal z rejo konj. Njegovo ime je postalo še bolj znano med drugo svetovno vojno, ko je podjetje izdelovalo znane bombnike, ki so s tlemi zravnali nacistično Nemčijo, mnogo let kasneje pa smo prek Joeja Sutterja z Boeingom nekako postali povezani tudi Slovenci, ko je Sutter (njegov oče Franc Suhadolc je v ZDA prišel z Dobrove pri Ljubljani) stal na čelu skupine 4500 inženirjev, ki so ustavili potniški B 747.
Vmes je William podjetje tesneje povezoval tako s proizvajalcem motorjev Pratt & Whitney, katerega del je prek UTC še danes, njegova pa je bila tudi letalska družna United Airlines. »Ko smo začeli konstruirati prvo letalo, nas je bilo manj kot ducat. In poglejte, v kaj se je razvila ideja. Če samo pomislim, da sem se želel le naučiti pilotirati letalo,« je mnogo kasneje svojo prehojeno poslovno pot opisal William Boeing, ki je umrl leta 1956 v 74. letu starosti zaradi infarkta na luksuzni ladji Tacoinite, ki jo je leta 1931 izdelal za svojo ženo Bertho. Ta je preminila leta 1977.
A niso bili vsi vedno navdušeni nad Boeingovim delom in dediščino. Aleksander Tupoljev, ruski letalski konstruktor, je o ameriški letalski industriji povedal: »Američani letala izdelujete kot ure rolex. Naj vam pade z mize, in nehala bo delati. Mi pa jih izdelujemo kot poceni budilke: če ti pade z mize, te bo zjutraj še vedno zbudila.« A zgodovina je povedala svoje: da se William Boeing le ni motil pri svojih napovedih in zamislih.
