Saj bom zdržala, sem navajena bolečine. Je pa neprijetno, ko se koleno ohlaja in nosi s seboj bolečine celega dneva. Kam bom odpotovala? V Cavtat v dobri družbi.
Bi koleno zdržalo še eno borbo?Mislim, da bi. Vse bi storila za olimpijsko kolajno.
Sledi operacija?Tako je. Najprej bom opravila še eno magnetno resonanco, potem pa šla na operacijo in rehabilitacijo.
Torej ni pravi čas za pogovor o športni prihodnosti?Res ni. Še pred enim tednom nisem vedela, ali bom res šla na olimpijske igre. To so bili težki trenutki. Najprej se moram spočiti. Komaj čakam, da se vrnem domov k najbližjim.
Je bilo po zlatu Tine Trstenjak kaj lažje naskakovati kolajno?Težko bi rekla, da je bilo lažje. Bila sem vesela za Tino, saj si je zaslužila zlato kolajno. Z njenim uspehom sem dobila potrditev, da smo prišli na olimpijske igre dobro pripravljeni. Tinin uspeh je torej pozitivno vplival na samozavest. Sem si morala pa sama priboriti svoje sanje.
Dobri občutki s kolajno okrog vratu?Nori! Je kar težka, poskusite. Za zdaj se počutim vzhičena, polna evforije. Verjamem, da bodo občutki še prijetnejši, ko bo preteklo nekaj časa, ko se bom dejansko zavedala dosežka.
Drži podatek, da ste proti Američanki izgubili vseh devet medsebojnih dvobojev?Drži.
Ste bili kdaj blizu zmagi?Seveda sem bila. Kar nekajkrat.
Je lahko Američanka vaša motivacija na nadaljnji športni poti?Zagotovo si jo želim enkrat premagati. A trenutno imam premalo moči, da bi razmišljala o tem.
Kdaj ste začeli verjeti vase, da lahko s tako hudo poškodbo, kot ste jo staknili le dober mesec pred olimpijskimi igrami, osvojite olimpijsko kolajno?Ne vem. O tem nisem razmišljala. Vsak trenutek sem bila tako obremenjena s kolenom in treningom, da sploh ni bilo časa in energije za sanje o olimpijski kolajni. Najbolj vesela, a hkrati negotova sem bila, ko se je končno začel olimpijski turnir. Ko sta bili za menoj dve borbi, sem bila vesela, da je koleno zdržalo napore in pritiske. Vedela sem, da bom nekako le zdržala olimpijske borbe, in začela verjeti, da bi mi lahko uspelo nekaj velikega.
Ste čutili kaj psihološkega pritiska?Seveda sem ga. A ne zaradi osvojitve olimpijske kolajne, temveč skrbi, ali bo zdržalo koleno. Toda s trenerjem sva rekla, da greva na vse ali nič.
Ali ste spremenili borbeno taktiko?Povsem, a se je na koncu obrestovalo. Ponavadi se borim v kontaktu, zdaj pa sem se ga zaradi poškodbe izogibala, da ne bi prišlo do še hujše poškodbe. Že takoj na prvi borbi mi je obrnilo koleno, a sploh nisem čutila bolečine. Vse skupaj se je ponovilo v polfinalu proti Američanki.
Kje so meje tveganja zaradi zdravja?Mislim, da če ne bi šlo za olimpijske igre, se s trenerjem ne bi podala na takšno pot. A ko skoraj dvajset let garaš za nekaj, si pripravljen storiti vse za uspeh.
Je Marjan Fabjan odločal o vaši olimpijski usodi?Odločila sva se skupaj. Vprašal me je, kaj si mislim in želim. Ko sem mu odgovorila, da bi storila vse za olimpijski nastop, sva šla naprej. Pet tednov sem trenirala po prilagojenem programu.
Koliko vam je pri uspehu pomagala olimpijska izkušnja iz Londona, kjer ste izgubili v prvem krogu?Tam sem si pridobila dragocene izkušnje. Predvsem po psihološki plati. V Londonu sem podlegla olimpijskemu pritisku. Na podlagi teh izkušenj sem vedela, kaj me čaka v Riu. Zato sem se lažje pripravila.
Komu ste najbolj hvaležni pri uresničitvi svojih sanj?Najbolj trenerju Fabjanu, ki me je ves čas podpiral in v zadnjih petih tednih prilagodil program. Zelo sem hvaležna vsem mojim doma, ki so ves čas verjeli vame, me spodbujali in mi pomagali na tej poti. Po diagnozi poškodbe sem se namreč sesula, zato so imeli vsi okrog mene veliko dela, da so me s pozitivno energijo spravili med žive in me spodbujali.
Menite, da so tekmice premalo izkoristile vašo poškodbo?Po mojem so naredile vse, da bi me onesposobile, a sem se uspešno branila. Navajena sem bila udarcev, saj sem jih bila deležna tudi v klubu med pripravami na olimpijski nastop.
