Dandanes sem na ulicah Ljubljane vsak dan izpostavljen sindromu turistov, ki potujejo v skupinah: posameznikom, ki med 60 in 70 odstotki volje in intelektualne neodvisnosti prepustijo vodji tropa. Neobčutek za prosto gibanje drugih, neturistov, je prva stvar, ob katero se človek spotakne, ko opazuje ljudi, ki si pridobijo značilnosti goveda. Nisem navdušen podpornik turizma. Nerad ga prakticiram in nerad sem izpostavljen njegovim množičnim oblikam, čeprav sem vesel ekonomskega priliva, ki ga prinaša v moje posvojeno mesto. In ne nazadnje; če človek turiste spoznava posamično, pravzaprav opazi, da Ljubljana v glavnem privlači zelo prijetne ljudi.
Dobra plat množic, ki podpirajo voditelje, kot so Trump, Putin ali Erdogan, je, da po navadi zelo malo potujejo; kljub temu je turizem v skupinah bežen dokaz, kako smo sposobni našo usodo prepustiti rokam drugega, rokam drugih; hvala bogu, da med turističnimi vodniki ni veliko sociopatov.
Poletje
Pred kratkim sem prebiral informacije, ki so prihajale na plan o mladem morilcu sirijsko-nemškega porekla, ki je ubil devet ljudi v münchenskem nakupovalnem centru. Naslednja novica: sirijski ubežnik se je razstrelil na tisoč koščkov sredi glasbenega festivala v Nemčiji. Ta dva in tudi drugi napadi so po vsej Evropi vzbudili zelo jasen občutek negotovosti. Nekaj se dogaja; nekaj se lomi. Strah nas je in ko nas je strah, pogosto ne mislimo, ampak raje tečemo v naročje velike gorile, ki nas lahko zaščiti. Še celo vrsto točk, ob katerih nas mora skrbeti, lahko naštejemo in nekatere imajo priimke: Erdogan, Trump, Putin, Le Pen; druge so dobile le oznako: brexit; tretje so za mnoge le geografske oznake: Madžarska, Slovaška, Poljska.
Poletje se je obleklo v sonce, kopalke, kratke hlače, zabave, festivale, toda za vsem tem je slišati zamolklo bobnenje. Za tiste, ki radi razbirajo ponavljajoče se vzorce iz zgodovine, je sporočilo zelo jasno: prihajajo temačni časi, rojevajo se nacionalizmi in razjarjeni demagogi si pridobivajo privržence; poleg tega je pri večini Evropejcev zgodovinski spomin na to, kaj je bila velika vojna med narodi, precej obledel; obenem imamo v Evropi veliko populacijo mladih moških brez zelo jasne prihodnosti; veliko testosterona, veliko jeze, veliko sovraštva, veliko strahov. Vredno se je spomniti: k nasilju niso najbolj nagnjeni le radikalni muslimani ali ultranacionalisti – populacija, ki je najbolj nagnjena k nasilju, so mladi moški.
Kasandra
Vedno, ko sem poslušal stalno odzvanjanje izreka »pa ta svet je res ponorel« – in to sem poslušal vsaj zadnjih 40 let – sem tiste, ki so besede izrekali, spomnil, da je človeška vrsta taka, ki se premika zaradi govoric o nevarnosti, občutka ustrahovanosti, kot da bi se s tem želela prepričati o lastnem obstoju. Kaže, da ljudem ni dovolj, da bi preprosto gledali predse: občutiti morajo strah. To pravim zato, ker lahko bralec preveri statistike, ki jasno kažejo na to, da se družbena dobrobit, zdravstvene razmere, izobrazba, dostop do hrane in bivanjske razmere v zadnjih dvesto letih na mnogih koncih sveta izjemno izboljšujejo in da se je to zelo očitno zaustavilo le v času velikih sprememb sveta v prejšnjem stoletju. In vendar nas ta občutek konstantnega izboljševanja življenjskih razmer ne navdaja z življenjem. Pač pa strah pred epidemijami, kazanje s prstom na sovražno mesto. Ali odkritje nove pošasti, pa naj se ta imenuje Godzilla ali Islamska država.
In tako je naše naravno nagnjenje, da se čutimo ustrahovane, ker nam nekaj grozi, in da posledično kar kličemo po tem, da nam vladajo močne osebnosti, političnemu razredu dalo marsikatero idejo. To je zelo dobro pokazal Adam Curtis v svojem dokumentarcu za BBC Moč nočnih mor (The Power of Nightmares). Politični voditelji so že davno tega opustili strategijo, da bi nam zato, da bi si pridobili naš glas in odobravanje, prodajali sanje; že zdavnaj so odkrili, da morajo svoj čas in energijo vlagati v razkrivanje grozljivih nevarnosti, ki nam pretijo, in latentnih groženj, pred katerimi nas bodo, vsaj tako pravijo, lahko obvarovali le oni.
Pred nekaj leti je velik mehiški pesnik, José Emilio Pacheco, prišel v Ljubljano. In na slabo obiskanem branju v Cankarjevem domu ga je eden od šestnajstih prisotnih vprašal, kako vidi svet, v katerem živimo, in v vprašanje položil upanje, da bo pesnik potrdil zlohotna znamenja konca, ki se nam kažejo. Pacheco mu je odvrnil, da svet vidi enako kot prej; in da je tak kot vedno. Da se mu katastrofe, o katerih govorijo vsi mediji, ne zdijo tako katastrofalne; da je od nekdaj zbiral izrezke iz časopisov, novice iz preteklosti, ki so napovedovale, da bo konec sveta, kot ga poznamo, in da bi bil sodoben bralec presenečen nad tem, koliko takrat napovedanih groženj se ni nikoli uresničilo: v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ni grozilo globalno segrevanje, temveč bližnja ledena doba; ni bilo IS, pač pa so grozile ERI, ETA, Rdeče brigade, Črni september in Rdeča armada; po južni Ameriki ni razsajal virus zika, temveč smrtonosne afriške čebele; in ni bila Kitajska tista, ki naj bi naredila konec vsemu in zlomila ameriško moč, temveč Japonska.
Množična uporaba interneta – ta je v času svojih začetkov obljubljal revolucijo, ki nas bo popeljala do boljšega sveta – je zelo jasno pripeljala le do čezmernega zavedanja o nestabilnem živčnem sistemu naše družbe, nadvse nagnjene k škandalom. Družbena omrežja so sprva s sramežljivimi poskusi skušala širiti vedenja, ki bi lahko pomagala širiti blagostanje v vse kotičke planeta, a so se spremenila v platforme, ki bolj kot dobrim nameram služijo širjenju sovraštva, sovražnega govora, zahtev, predsodkov, pritoževanj in paranoj.
Cikli
Če se od vsega skušamo oddaljiti z nekaj imaginativne discipline in na zgodovinske cikle pogledamo kakor na graf borznih nihanj, lahko vsemu, kar se trenutno dogaja, odvzamemo vsaj nekaj dramatičnosti in najdemo notranji mir, če nam uspe doumeti, da je človeška vrsta morda predestinirana za sabotiranje lastnega blagostanja. To smo počeli že od nekdaj. Po vojnah smo – šimpanzi, kakršni smo – začenjali znova razumeti, kaj so vzajemna solidarnost, skupne dobrine, sklenili pomembne konvencije, pomnožili materialne dobičke. Prišla je generacija, ki je izboljšala stanje, iz katerega je izšla, in čez čas spet pride čas bobnenja, govoric, ki povzročijo neizmerno eksplozijo, s katero nam uspe na koščke raztrgati vse, kar smo dosegli. Nato se nas polasti strah pred tem, kar se je zgodilo, in ponovno se začenjamo dogovarjati, organizirati in delovati v skupno dobro.
Ne vem, ali lahko v tem času sploh kaj storimo. Vedno bolj se mi zdi, da je boljši svet, katerega del smo, ostal nekje zadaj – misel, ki sem se ji vedno skušal upirati. Tistim, ki smo stari več kot 40 let in v naših domovih nismo doživeli nobene vojne, ostaja tolažba, da smo imeli izjemno srečo. Ostaja pa nam skrb za tiste, ki prihajajo za nami.
Ljudje pa bodo še naprej iskali Pokemones Go, skušali apdejtati svoje najnovejše tehnične pripomočke, kulturna plemena se bodo soočala med sabo, govorilo se bo o nočnih morah, zunajzemeljskih rešitvah in naokrog bomo letali kot brezglave kokoši, ko se bo nad nas spustila nevihta. Ne bodo nas uničile pošasti, temveč naša nuja, da poiščemo veliko gorilo, ki nas bo pred njimi zaščitila.
Meni ostaja le bleda zaveza, da ostanem zvesta priča našega bivanja – in čakanje na čudež, ki lahko odreši toliko prijetnih ljudi, ki prihajajo od vsepovsod, pred grozo nastajajočega konflikta. Vedno sem si želel izvedeti, kaj je potegnilo v brezno svet Sumercev, Hetitov, Asircev in Babiloncev. Kakšne so bile zadnje generacije teh svetov, njihovi zadnji grehi in zablode. Nekateri med nami bodo gotovo preživeli tudi naslednji zaton (težko nas je uničiti v celoti) in neka druga generacija bo ta svet zgradila na novo. Ne bo prišlo do apokalipse, a prišle bodo nočne more; in treba jih po pripovedovati v upanju, da bodo ostale kot zgodbe, ki si jih ljudje pripovedujejo ob ognjiščih, in da bodo drugi nekoč le izvedeli, kako nam je uspelo uničiti ta svet.
