Po vsem tem času se enostavno še nisem sprijaznila z vsem, kar se je z mamo dogajalo, čeprav sem do danes zjutraj, ko sem prebrala zgolj naslov na naslovnici Dnevnika, imela namen vse pozabiti. Danes pač mislim drugače. Ne vem, ali so svojci starostnikov (ne vem ali sta zgolj dva ali jih je več) pisali na toliko naslovov, kot sem jaz – čeprav nisem nič dosegla, to moram napisati. Morda je celo zaradi tega bila mama deležna še slabšega obravnavanja na dermatološki kliniki v UKC.

Dejstvo je, da so mamo po treh dneh oskrbe na dermatološki kliniki želeli odpustiti v domačo oskrbo. Sprejeta je bila po trikratnem obisku na urgenci, kjer sva vsakič čakali več kot šest ur, ker je imela začetek pljučnice. Že pri prejšnjih obiskih na urgenci so ugotovili, da je ledvična funkcija slaba, videli so, da se ji iz spodnjih delov nog, skozi pore, izločala tekočina in seveda so vedeli, da ima bakterijo MRSA.

Tudi rane na nogah so videli, a se jim niso zdele pomembne, čeprav je ravno zaradi njih pozneje prišlo do odmrtja tkiva in posledično sepse. Mama je imela akutno srčno popuščanje od leta 2009. Vsakemu, ki spremlja takšnega bolnika, je razumljivo, da čudežev ni pričakovati. Toda ali morda takšen bolnik ni vreden – ker je v 87. letu stari – bolniške oskrbe?

No, kakor koli. Dejstvo je, da so jo metali (ni v navednicah) iz bolnišnice. UKC je takrat (morda tudi zdaj) imel edino možnost nastanitve v domu v Radencih, kar je bilo za mene nesprejemljivo, saj sem upala, da bo v domu mama toliko okrevala, da bo prišla ponovno v domačo oskrbo. V negovalno bolnišnico je niso hoteli namestiti, čeprav ne vem, zakaj, kajti sodeč po odpustnici je moja mama bila zdrava kot dren, samostojna, pokretna, a z MRSA... Sicer nič od tega ni bilo res, a tako so pač napisali. Pa se takrat nisem jezila, nisem imela več energije, ker sem se pač v tistih dneh preveč namučila z iskanjem doma.

Vse se je dogajalo konec marca 2015. V začetku aprila so bili velikonočni prazniki. 30. marca 2015 sem osebno obiskala dom v Mengšu – po zvezah naj bi mamo tja sprejeli. Očitno zveze niso bile dovolj močne, ker so me zelo hitro odslovili, kljub temu da je socialna delavka lahko videla, da sem v grozni stiski. Nič je ne obsojam, saj je mama imela bakterijo MRSA!

Potem sem odšla v dom v Domžale. Čudovit dom. Ni bilo prostora! No, me je pa razkurilo, ko se je socialna delavka začudila, zakaj niso pri mami opravili postopka odpravljanja bakterije MRSA. Povedala sem ji, da je mama tak postopek opravila že leta 2009 doma. Po pol leta (morda celo po enem letu, ne spomnim se natančno) je bila takrat mama izbrisana iz registra, ker je oziroma smo (pranje posteljnine, oblačil in stanovanja je opravljala naša družina) odpravili bakterijo MRSA.

Ne morem vam opisati, kako se je mama ves čas, ko je imela bakterijo MRSA počutila. Blago rečeno – kužno. In kako je bila vesela, ko so bili testi na MRSA negativni. Žal se je MRSA vrnila (rane na nogah in številni obiski na urgenci in v zdravstvenih ustanovah naredijo svoje). Kako nevarna je torej MRSA, sem se tedaj vprašala? Zakaj sem vedno in povsod povedala, da ima mama bakterijo MRSA, če pa že »eno umivanje« okužbo odpravi, kot mi je bilo predstavljeno v domžalskem domu?! In ne nazadnje, koliko starostnikov, ki so v domovih starejših občanov, ima MRSA po tej logiki?

Dne 30. marca 2015 zvečer sem po celodnevnem neuspešnem iskanju doma po elektronski pošti poslala na 15 različnih naslovov prošnjo za sprejem v dom. Moram priznati, da mame nisem bila sposobna vzdrževati, ker je bila nepokretna, rane na nogah so bile vedno večje in se niso celile, tudi bolečine ponoči so bile vedno hujše.

Želim pa poudariti, da sva, od pojava prvih ran leta 2009 pa do dne, ko je bila mama sprejeta v bolnišnico, rane na nogah negovali skupaj z mojo hčerko. Ves sanitetni material, obloge, vse smo kupovali sami, plačevali obiske pri specialistu, kar nikakor ni bil stran vržen denar, ker brez tega bi bilo mamino stanje še bistveno slabše in težje.

Dne 31. marca 2015 me je okoli 7. ure poklicala gospa Kasima Medara iz doma Gornji Grad in mi rekla, da razume moj nezavidljiv položaj in da se bo kakšen prostor že našel. Ko bi vi vedeli, koliko je to sporočilo meni pomenilo. Gospe Medarovi se nikoli nisem posebej zahvalila, pa bi se ji morala. Povedala mi je, v katerih domovih DEOS, d. d., bi lahko bil prostor in naj se osebno pozanimam. Dan se mi je takrat resnično polepšal! Tisti dan me je poklicalo še več socialnih delavk iz različnih domov – tudi če ni bilo prostora.

Res nisem pričakovala takšnega odziva socialnih delavk, za kar se ob tej priložnosti vsem zahvaljujem. No, prostor se je našel tudi v Centru starejših Črnuče, kar mi je zaradi bližine zelo zelo ustrezalo. Osebje v domu je bilo prijazno, a ko se izteka življenje bližnjega, si zapomniš samo res izjemne ljudi. Tako sem si za vedno zapomnila sestro Katarino Jereb, s katero sva odlično, vsaj po mojem mnenju, sodelovali in se dopolnjevali do zadnjih trenutkov maminega življenja. Mama je bila v domu mesec in pol, potem je umrla.

Zdaj pa si ustvarite mnenje, kako resnično nevarna je MRSA? Ali je pravično do okuženih – samo tisti, ki jih testirajo, so uradno okuženi, to je treba vedeti – da so tako stigmatizirani? Danes sem prepričana, da MRSA ni vzrok za smrt oslabelih starostnikov, kot prikazujejo in želijo prikazati. Moja mama je živela v statističnem povprečju bolnikov z akutnim srčnim popuščanjem in zaradi MRSA, si upam trditi, ni nič prej umrla. Gotovo pa je bila deležna nepravične stigmatizacije in odrivanja od bolniške oskrbe, ki bi je morala biti deležna. Še sreča, da so ji relativno kakovostno nego ponudili v Centru starejših Črnuče in poskrbeli za lajšanje bolečin, česar ji jaz kot hči nisem bila več sposobna.

Alenka Kus, Ljubljana