Zgradili so veliko novih cest, a osnovno pravilo v tukajšnjem prometu, ko pride do gneče in kaosa ter posebna olimpijska linija ne deluje, je zakon močnejšega in bolj predrznega voznika. Za potovanja do posameznih prizorišč – vsa so sicer znotraj kroga 50 kilometrov – se je treba oborožiti z zvrhano mero potrpežljivosti. Zlasti pot do najbolj razvpitih tekmovališč na plaži Copacabana in stadionu Maracana z okolico se zaradi gostega prometa, cestnih zapor, kontrol in občasnih demonstracij ne meri v minutah, ampak kar urah. Pride dan, ko na avtobusu preživiš več časa, kot ga porabiš za novinarsko poročanje ali spanje. Potem ko so prvi teden vsi potniki na avtobusih brskali po pametnih telefonih, je z vsakim dnem več tistih, ki med vožnjo nadoknadijo precej minut pomanjkanja spanja.
Ker tudi prostovoljci na avtobusni postaji niso profesionalni prometniki, te posedejo na avtobus, ki sicer pelje v pravi konec mesta, a na drugo prizorišče, zato moraš trikrat prestopati, da prideš na cilj. Druga smola je, da si sicer na pravi liniji, a voznik avtobusa ne pozna poti in se izgubi. Komunikacija s šoferji, ki prekipevajo od samozavesti, je možna le s pomočjo rok, saj razen portugalščine ne govorijo nobenega drugega jezika.
Na pritožbe se požvižgajo. Če si vljuden v zahtevah, ko gre za odpravljanje napak ali spodrsljajev, se boš načakal. Najučinkovitejši sistem je, da povzdigneš glas, jih po balkansko nekam pošlješ ter jim dihaš za ovratnik toliko časa, dokler vse ni narejeno približno tako, kot mora biti. Zvezki, v katere vpisujejo pritožbe, so vsak dan debelejši, pomanjkljivosti pa toliko, da jih z ljudmi, ki so na voljo, ne morejo odpraviti. Velja pravilo hitrejšega, močnejšega in glasnejšega.
