Ljubljančanka, recimo ji Mija, si nikoli ni predstavljala, da bo kdaj končala v zaporu. Pa se je vendarle zgodilo. Danes pravi, da, tako kot mnoge druge obsojenke, ne bi preživela, če ne bi bilo paznic. »Te dobre vile so bile naše mame, prijateljice, terapevtke, reševalke. Vedno na voljo. Tako pozitivnih ljudi še nisem srečala,« pripoveduje s hvaležnostjo.

Mija pravi, da je bila zaradi kaznivega dejanja izneverjenja obsojena po krivem. Še nikoli prej kaznovana je najprej dobila pogojno kazen. Ko se je pritožila, so ji jo spremenili v šestmesečno zaporno. Kasneje, za zapahi, so se druge obsojenke norčevale iz nje. Prvič, ker so jo obsodili zaradi 3000 evrov, drugič pa, ker se je pritožila zoper pogojno kazen. A ona je to naredila, še vedno prepričana, da je ne morejo obsoditi, če kaznivega dejanja ni storila.

En sam jok

V staro zaporniško zgradbo na Igu jo je pospremila prijateljica. »Ko sem se na vhodu predstavila in povedala, zakaj sem prišla, je paznik naročil, naj počakam, prijateljici pa tik pred nosom zaprl vrata. Takrat so se mi ulile solze. Potem so pome prišli trije pravosodni policisti, med njimi dve ženski, in še bolj sem bruhnila v jok. Jokala sem in se tresla tudi, ko so me odpeljali v prehodno sobo ter nato k medicinski sestri in zdravnici. Tolažili so me, a jok se ni ustavil. Celo psihiatrinja je bila tam tisto popoldne in tudi ona me je sprejela. Uboga reva je morala celo uro poslušati mojo zgodbo in prepričevanja, da nisem nič naredila narobe. Vsakemu, ki sem ga srečala, sem razlagala, da nisem kriva, tudi paznicam. Pa mi je ena rekla: Sodišče vas je obsodilo in tega se moramo držati,« opisuje prve ure za rešetkami.

Drugo noč je doživela napad panike. »Vse se mi je nabralo – malo pred tem sem doživela tudi hudo izgubo v družini. Mislila sem, da vsega tega ne bom preživela. 'Cimri' sta me tolažili in poklicali pomoč. Pritekli sta paznici z vrečko, saj sta vedeli, da gre za dihalno stisko. Ena je sedla poleg mene, me objela in ponavljala, naj diham, da bo vse v redu. Ko sem prišla k sebi, sem spet začela krčevito jokati. Kake tri četrt ure sta me poslušali in tolažili: 'Boste videli, da bo v redu, en teden, pa se boste navadili.' Bilo je kot v maminem objemu,« pripoveduje 40-letnica.

Tudi prvi sprehod je minil v joku. »Starejša zapornica je prišla k meni, me objela in začela zibati v naročju,« pravi Mija. Pozneje je paznice prosila, da je iz prehodne sobe ne bi namestili h kaki morilki. Nastanili so jo k dekletoma, ki ju ni spraševala, zaradi česa sta tam, jo je pa pozneje paznica pobarala, ali se spomni starejše gospe na sprehodu. »Povedala sem, da je nikoli ne bom pozabila. No, ona je tu zaradi uboja moža, mi je rekla. In me opozorila, da v zaporu človeka ocenjujemo po tem, kakšen je do tebe, ne po tem, kaj je naredil.«

Slabo plačano delo

Sčasoma se je nekako privadila, spet ponavlja, da predvsem zaradi pravosodnih policistk. Sprva jo je zelo prizadelo, ko se jim je predstavila, pa se niso hotele rokovati z njo. Opazila je, da jim je nerodno, šele kasneje pa izvedela, da se ne rokujejo iz varnostnih razlogov. »Ko si zunaj, si jih predstavljaš kot stroge, namrščene gospe, ki te vklenejo in zaklenejo in to je vse. Kljub temu da so slabo plačane in nimajo prijaznega delovnega časa, so to v resnici zlate ženske. Čeprav ni njihova dolžnost, ne gredo mimo tebe, ne da bi te vprašale, kako si danes. Ko sem po telefonu jokala mami, je paznica počakala v bližini, potem pa je rekla, daj, pogovori se z mano. Kajti v zaporu res potrebuješ pogovor z nekom, ki ni zapornik. Tako dobiš občutek, da komuniciraš z zunanjim svetom in da si človek, ne gnida. Niti enkrat nisem videla, da bi se katera od njih grdo vedla. Res pa je, da je marsikaj odvisno od obsojenke. Če je bila katera nesramna, so jo opozorile, da bo dobila uradni zaznamek, torej nekakšno črno piko,« opisuje nekdanja zapornica in se nasmehne ob spominih na pusta, ki ga je prav tako preživela za zapahi. »Paznice so bile ves dan oblečene v kostume, lasulje, nas zabavale in nam tako polepšale dan.«

Kot večina tudi Mija ni imela možnosti delati. »Zelo moraš biti discipliniran, da si tam nekako osmisliš dan, sicer dobesedno gniješ. Preden sem prišla, sem si rekla, da si bom vzela čas za nego in hodila na sprehode. Potem pa sem v glavnem ležala in čim več spala, da bi čim prej minilo. In nikoli v življenju nisem toliko brala, potrebovala sem pač selitev v domišljijski svet. Z zamaški v ušesih. Kadar nisem zdržala med ženskami, nazadnje sem bila v sobi z desetimi, sem šla k paznicam,« nam je razložila.

Ker je spoštovala vsa pravila (»še nikoli v življenju nisem bila tako pridna«), so jo po štirih mesecih predčasno odpustili. »Ko sem izvedela, sem se veselila kot majhen otrok. Skakala sem od ene do druge paznice in ne vem, ali so bile one bolj vesele ali jaz. Ob slovesu so mi naročile, naj se tam ne srečamo nikoli več. Od nekaterih se nisem imela priložnosti posloviti in zaradi tega mi je še vedno žal.«