Bojan Tokić je v šestnajstini finala olimpijskega turnirja v Riu de Janeiru s 4:1 nadigral Portugalca Tiaga Apolonia, 18. igralca s svetovne lestvice. Slovenski olimpijski junak je dobival »majhne« točke, tiste z več izmenjavami, nekaj atraktivnih udarcev predvsem z bekhendom pa je izvedel kot neubranljive teniške ase. Noge je imel pripravljene na vse, kolena vselej pravilno pokrčena, serviral je natančno, menjal igralni mesti ter rotacije, vrhunsko je tudi vračal tekmečeve začetne udarce. Prava namiznoteniška perfekcija ob največjem posamičnem uspehu.
Pri 35 letih si je Tokić pridobil nove oboževalce. Simpatizerje si je pridobil na podlagi odličnih iger v Riu de Janeiru, kjer je izkoristil priložnost in v neposrednih televizijskih prenosih pokazal Sloveniji način, zaradi katerega je eden najbolj cenjenih igralcev v Nemčiji. Samozavest si je pridobil na treningih, na katerih je dan pred prvim nastopom ugnal Kitajca Xu Xina, tretjega igralca sveta, in Japonca Juna Mizutanija, šestega s svetovne lestvice.
Ve se, kdo je šef v klubu
Prva olimpijska ovira pod vodstvom trenerja Boruta Verna z Irancem Nošadom Alamijanom je bila zelo visoka. Druga s poljskim Kitajcem Wang Zengyijem še višja, tretja s Portugalcem Tiagom Apolonio najvišja. Bojan Tokić jo je preskočil tako suvereno, kot bi igral proti 100 mest slabšemu igralcu. Na olimpijskih igrah se je uvrstil v osmino finala, v katerem se je v jutranjih urah po slovenskem času pomeril z Nemcem Dimitrijem Ovčarovom, petim igralcem sveta.
»Naj se ve, kdo je šef v klubu,« so bile besede slovenskega namiznoteniškega junaka, ko je premagal soigralca pri Saarbrücknu. Čeprav Tokić in Apolonia preživljata veliko časa na treningih, v letalih in avtomobilih, ni nobena skrivnost, da Portugalec najboljšemu Slovencu ni najbolj simpatičen. Tokić rad pove, da mu gredo namiznoteniški ronaldi z briljantino v ringu, pa četudi prihajajo iz iste države kot nogometni zvezdnik, na živce ter da jih zelo rad premaguje. Logično, saj mu je bolj všeč Messi, najbolj pa Juventus. Včeraj je lahko ob svoji popolnosti doživel namiznoteniški orgazem. In še kdo, ki je navijal zanj, teh pa ob treh slovenskih zastavah v oddaljeni Braziliji ni bilo malo.
Zahvala navijačem
Seveda je imel v paviljonu Riocentro več navijačev, ki so bili na trenutke zelo glasni, Apolonia. Tokić jih je znal vselej utišati. »Uživam, če je glasno v dvorani. Seveda so gledalci navijali za Apolonio. Če bi bile olimpijske igre v Sarajevu, pa bi se vsi drli Bojan Tokić. V posebno čast so mi bile tudi slovenske zastave. Hvala vsem, ki me podpirate,« je navdušeno nadaljeval Tokić in razkril, da pred dvobojem ni imel najboljšega občutka.
»Slabo sem spal. Podobno kot na evropskih igrah v Bakuju, kjer sem imel priložnost za lep rezultat, pa ga zapravil v spalnici. Tokrat je odlično adrenalin naredil svoje in me celo umiril. Dober občutek,« je priznal Tokić, ki je včeraj prikazal eno svojih najboljših iger doslej. Celo primerljivo s svetovnim prvenstvom pred petimi leti v Rotterdamu, kjer je v dvoboju proti Kitajcu Ma Longu, sicer prvemu nosilcu olimpijskega turnirja, postal zvezda spletnega portala youtube. Glede na to, da jo je uprizoril v Braziliji, bi se ga lahko prijel kar novi vzdevek Tokinho.
Na klopi je svojo drugo pomlad doživljal trener Borut Veren. Nekdanji selektor slovenske reprezentance je odličen motivator in taktik, kot je videti v Riu de Janeiru, pa se s Tokićem tudi vse bolje ujameta. »Pripravila sva dobro taktiko. Lažje pa je izvedljiva, če Tokić igra tako dobro, kot je,« je priznal Prekmurec.
