Namizni tenis ni najmlajši, a je med mlajšimi v olimpijski druščini. Prvič je bil na olimpijskem meniju leta 1988 v Seulu. Izkazal se je za gostoljuben šport, saj sta se v finalu pomerila Južnokorejca. Pravi namiznoteniški navdušenec sredi noči natanko ve, da je tedaj Yoo Nam-Kyu ugnal Kim Ki-Taika, prav vsak pa ne ve, da je tedaj bronasto kolajno med posamezniki osvojil Šved Erik Lindh.
Slovenija se z namiznoteniškimi olimpijskimi kolajnami ne more hvaliti. So pa sveži spomini, ko sta Srb Ilija Lupulescu in Hrvat Zoran Primorac v Seulu Jugoslaviji priigrala srebrno kolajno med dvojicami, bero jugoslovanskih kolajn pa sta z bronom v Južni Koreji dopolnili Jasna Fazlić in Gordana Perkučin. Primorac in Lupulescu sta morala v finalu priznati premoč kitajski dvojici Chen Longcan in Wei Qingguang. Slednja sta torej v Seulu postala prva Kitajca z zlato olimpijsko kolajno. Edina namiznoteniška igralca, ki se lahko pohvalita z zlato olimpijsko kolajno med posamezniki, sta še Šved Jan Owe Waldnem (Barcelona 1992) in Južnokorejec Ryu Seung Min (Atene 2004). Pri ženskah so doslej vseh sedem posamičnih kolajn osvojile Kitajke. V kratki namiznoteniški olimpijski zgodovini kaže omeniti še, da so se do vključno leta 2004 delile najprestižnejše kolajne v konkurenci dvojic, od Pekinga leta 2008 naprej pa se poleg posameznikov tekmuje še v ekipni konkurenci.
Pionirka slovenskih olimpijskih nastopov je Polona Frelih. Levoroka igralka je Slovenijo zastopala leta 1992 v Barceloni. Slovenska namiznoteniška olimpijska zgodovina je kasneje samevala 16 let, ko si je Bojan Tokić priboril nastop v Pekingu. Najboljši slovenski namiznoteniški igralec je bil osamljeni Slovenec tudi štiri leta kasneje v Londonu (obakrat je bil njegov trener Bojan Rak) in bo tudi v Riu de Janeiru, kjer mu bo z nasveti pomagal Prekmurec Borut Veren.
Tudi namizni tenis sodi v kategorijo športov, v kateri si je zelo težko priboriti olimpijsko vozovnico. Le enajst evropskih igralcev in igralk si namreč zagotovi pravico do nastopa, ki si jo pridobi na evropskih kvalifikacijah. Na njih v zadnjih letih Tokić dokazuje, da se odlično sooča s pritiskom. »Tako v Pekingu kot Londonu sem izpadel v tretjem krogu. Uvrstitev med najboljših 32 je moj osnovni cilj, seveda pa si želim narediti korak naprej,« napoveduje 35-letni Bojan Tokić, ki je prepričan, da so olimpijske igre v pravem mestu. Brazilija sicer nima posebne namiznoteniške zgodovine, a je Tokić prepričan, da bodo znali njeni prebivalci s svojim temperamentom narediti odličen turnir.
Slovenska namiznoteniška prihodnost je svetla. Center na Otočcu, ki ga vodi Jože Urh, s strokovnim delom vzgaja vrhunske mlade igralce. Ti v zadnjih letih redno osvajajo kolajne na kadetskih in mladinskih evropskih prvenstvih. Nedavno je bila slovenska reprezentanca znova zelo uspešna na mladinskem EP v Zagrebu, od koder se je po zaslugi Darka Jorgića (nekaj mesecev vodilnega mladinca na svetovni lestvici), Tamare Pavčnik, Katarine Stražar in kadetinj v ekipni konkurenci vrnila s štirimi kolajnami.